petek, 18. marec 2016 Dva metra snega v Shin-Hotaki
Iz Shirakawe-go sem z avtobusom prispela v Takayamo. Takayama je bilo eno izmed lepših in bolj umirjenih japonskih mest na moji poti, zato se mi je še posebej prikupilo. S čudovito ohranjenim starim mestnim jedrom in številnimi trgovinicami in restavracijami je prijetna destinacija za enodnevni izlet, kajti za več kot en dan pa skoraj ni več česa početi. S Kandačanom Nickom, ki sem ga srečala v hostlu, sva se sprehodila gor in dol po mestu, se povzpela do templja, ki bdi nad mestom, nato pa si v restavraciji privoščila obilno večerjo.
Zvečer sva v hostlu ugotavljala, kaj lahko v Takayami počneva še en dan. Ker na Japonskem ni v navadi, da bi, kot v preostalih azijskih državah, prenočišča iskal na licu mesta, je potrebno nekoliko več načrtovanja in rezervacij prenočišč vsaj za kakšen dan vnaprej. Problem nastane, ko v vodiču prebereš, da za mesto potrebuješ vsaj dva ali tri dni, potem pa ves nesrečen ugotoviš, da bi bil en sam dan več kot dovolj. Na srečo sva našla možnost dnevnega izleta v Shin-Hotako, lastnik hostla pa je bil tako prijazen, da nama je v supermarketu nabavil kombinirano vstopnico, ki pokriva vse prevoze, gondolo in obisk japonskih toplic, imenovanih onsen.
Naslednje jutro sva se tako s prvim jutranjim avtobusom odpeljala v pokrajino Okuhida, v smeri Shin-Hotake. Okuhida je znana po čudovitem gorovju, ki se iz meni neznanega razloga imenuje Severne Alpe. Alpe?!? ... pa tudi po številnih vročih vrelcih in onsenih. Iz Shin-Hotake sva se z dvonadstropno gondolo odpeljala dobrih 1000 m višje in se naenkrat znašla na 2150 m, obdana z več kot dvema metroma snega. Bilo je noro. Ne vem, če sem že kdaj hodila obdana s tako visoko snežno odejo. Od konca junija pa do septembra je od tu mogoče nadaljevati s številnimi trekingi, med drugim tudi na tretjo najvišjo goro Japonske, Mount Hotake, ki se s 3190 metri mogočno vzpenja nad dolino. Razgledi z zgornje postaje gondole so bili fantastični. Opremljena s krpljami sva se podala na dveurni treking, ki je bil zaradi obilice snega in lepega vremena prav zares čudovit.
Ko sva prispela nazaj do postaje, je bil nick kljub sončni kremi, ki jo je izdatno mazal po obrazu, prav pošteno opečen.Po spustu v dolino sva najprej nekaj pojedla, nato pa sva se po nasvetih v vodiču poskušala odločiti, v katerem onsenu naj se zvečer pogrejeva. Na koncu sva se čisto spontano odločila za enega ob poti, katerega imena se sploh ne spomnim. Imel je čudovito turkizno vodo in fenomenalen pogled na zasneženo pogorje. Kopanje v onsenu je nadvse zanimiva izkušnja. V nekaterih so bazeni za ženske in moške ločeni, v nekaterih pa je kopališče mešano. Kar bi bilo za nekatere ljudi povsem nesprejemljivo, je za Japonce povsem normalno - v istem bazenčku se drug ob drugem namakata gola ženska in moški, ki se sploh ne poznata, pa vendar s tem nimata nikakršnih težav.
Oblačila je potrebno odložiti v košare že pred vhodom v kopališče in vse, kar lahko prineseš s seboj, je brisača, ki jo Japonci prav umetelno še zloženo položijo na vrh glave. Japonska se lahko pohvali z več kot 4000 vročimi vrelci, zato je kultura namakanja v vroči termalni vodi razširjena po vsej Japonski in stara več kot 300 let. V starih časih so bila kopališča zmeraj skupna za moške in ženske, danes pa so nekatera ločena predvsem zaradi tujih turistov, ki se ob razgaljenem nasprotnem spolu morda ne bi počutili najprijetneje. Približno polovica onsenov po stari tradiciji v kopališča še zmeraj ne spuščajo ljudi s tetovažami, o čemer se je vredno pozanimati vnaprej, da si po nepotrebnem ne naprtite težav. Razlog za to prepoved je bil pravzaprav prepoved kopanja članom Yakuze in ostalih kriminalnih združb, ki si jih z lahkoto prepoznal po številnih tetovažah.
Voda je prav peklensko vroča, tako da imaš najprej občutek, da ti bo s telesa potegnilo kožo. Kasneje se navadiš, čeprav se meni v najbolj vročih bazenčkih še vedno ni uspelo zadržati prav dolgo. Po koncu kopanja tuširanje odsvetujejo, tako da se podaljša blagodejni učinek na kožo.
