Pot naju je pripeljala nazaj v Kandy - seveda z razlogom. Zvečer se je odvijala Esala Perahera, največji festival na Šrilanki, ki bi ga bilo res škoda zamuditi. Popoldne, ko sva prispela v mesto, je vse vrvelo v pripravah na večerni spektakel. Družine so že celo popoldne presedele na pločniku na kartonih in folijah, da bi si zagotovile kar najboljši prostor. Poleg tega je to tudi za prebivalce čas za vsesplošno zabavo; otrokom kupujejo sladkarije in sladoled, na svojem majhnem prostorčku nekje sredi ulice pa si naredijo pravi piknik.
Ko se je stemnilo, sva se tudi midva namenila poiskati košček pločnika. Razgledovala sva se okrog in ugotavljala, kam naj sedeva, ko me je ženska, ki je sedela blizu, pocukala za hlače in mi nakazala, naj sedeva kar zraven njih. Cela družina je bila res prijazna. Najstarejša hčerka, nekako najinih let, nama je v precej polomljeni angleščini živahno razlagala dogajanje zadnjih dni. Iz torbe sva potegnila kekse in jih razdelila mednje, ker je bilo to pravzaprav edino, kar sva imela s seboj. Povorka, ki se je začela ob osmih, je bila veličastna.