torek, 3. julij 2018 Evi v spomin: V Južni Ameriki bo ostala za zmeraj Spoznali sva se na prvi dan prvega letnika faksa. Po nekem nenavadnem naključju sva se v predavalnici usedli na sosednja stola. Pravzaprav verjetno niti ne po naključju - Eva je namreč verjela, da v življenju ni naključij, da se nam vse zgodi z namenom, pa čeprav se ta razkrije šele, ko se ozremo nazaj. Verjela je, da so stvari, ki se nam dogajajo in osebe, ki jih srečujemo na poti "kot majhni smerokazi, ki nas usmerjajo na naši poti".
Po tistem dnevu, ko sva se med odmori zapletli v pogovor, sva skozi tri letnike biologije spletli zanimivo prijateljstvo. V nekaterih stvareh sva si bili izrazito podobni - obe sva študijska leta zvozili z zavidljivimi ocenami, biologija naju je zares zanimala, a sva faks kljub temu vozili po liniji najmanjšega odpora. Obe sva oboževali naravo, gore in gozd in če se je le dalo, sva popoldneve preživeli na prostem. Veliko sva se pogovarjali o potovanjih, o novih in drugačnih krajih, o dojemanju sveta in življenjskih filozofijah. Po drugi strani pa sva si bili povsem različni - Eva je, od kar jo poznam, vedela, kaj hoče. Bila je trdno prepričana, da življenja ne bo zapravila med štirimi stenami, še manj ob redni službi in z le nekaj tedni dopusta na leto. Takrat se je nam, vsaj malo konformistično vzgojenim otrokom, zdelo, da je kaj takega praktično nemogoče. Kako pa preživiš brez službe? Od kod ti bo denar za takšno življenje? Kaj bodo rekli starši?
Čeprav obožujem potovanja, naravo in svobodo, in se mi je ideja nomadskega življenja zdela sila privlačna, sta se mi njena odločnost in trma takrat zdeli skorajda strašljivi. Sama takrat še niti približno nisem vedela, kaj si želim od življenja in morda nikoli ne bom dosegla stopnje samozavedanja in sposobnosti samoizpolnitve, ki jo je pri rosnih devetnajstih letih premogla Eva. Njeno prepričanje, da ti stvari vedno uspejo, če le slediš srcu, se mi je zdel pretirano romantičen in idealiziran pogled na svet. A sem verjela, da če bo uspelo komu, bo uspelo njej. In ji tudi je. Po tem ko sem se sama odpravila na študij na Nizozemsko, se je Eva odločila, da končno sledi svojemu srcu in se s predelanim kombijem s fantom za nedoločen čas odpravi v Južno Ameriko. Še zmeraj se spomnim njenega navdušenega sporočila, ki je nepričakovano priletelo na Nizozemsko: "Nina, s Francijem greva oktobra v Južno Ameriko!" "Uuuu, tooo!!! Kam pa?" "Povsod!" Navdušenje na obeh straneh je bilo nepopisno. :)
In sta šla. "Midva nič ne veva, kako se bo razvijala najina pot, tako da kdo ve, kje se vidimo naslednjič." Po tistem sva se slišali občasno, ko je Eva ulovila internet in našla čas za računalnik. "Heeej Nina! Življenje gre super. Evo, ravno sem parkirala na eni pumpi za prespat ... in ugani kaj delam? Jem banane! :D Daj, pridi že enkrat na obisk!" Franci se je vrnil v Evropo in Eva je iz Kolumbije sama vozila naprej proti Patagoniji, vmes spoznavala zanimive ljudi, objavljala čudovite zapise in delala stvari, ki osrečujejo: plezala, hodila v gore, opazovala zvezde in modro nebo in počela "majhne-velike nove stvari". Dogovarjali sva se, da se srečava nekje v Peruju, a naju je usoda prehitela ...
"Ponavadi rečem, da bom v Južni Ameriki ostala kar za zmeraj. Ne vem, vsaj dokler bom imela ta lep občutek pri srcu. Nekaj na Južni Ameriki mi je všeč, pa težko pokažem, kaj. Kam drugam me trenutno ne vleče, poleg tega je Južna Amerika tako ogromna, da je eno življenje zanjo premalo."
"V zadnjih mesecih me je srce po svojih poteh vodilo tako strastno, samozavestno in zanesljivo, da je od mene kot stara lupina odpadel ves strah pred življenje. Kako jasno lahko danes vidim, kdaj je najbolj težko: kadar nas je strah nepredvidljivosti življenja! In kdaj nas ni strah živeti? Kadar zaupamo, da je glas srca (pa čeprav si ga ne znamo prevesti) najboljši vodnik."
30.6.2018 se je njena pot po Južni Ameriki veliko prehitro končala. V strminah najlepše gore na svetu, Alpamayo, jo je skupaj še z dvema soplezalcema pod sabo pokopal snežni plaz in eno življenje je postalo premalo za toliko načrtov in idej. Svet pa je izgubil eno najlepših oseb, kar sem jih kadarkoli spoznala - dekle, prežeto samo s pozitivno energijo in dobrimi, nesebičnimi nameni, dekle, ki je skupaj z mano občutilo naval čiste sreče vsakič, ko je sonce vzhajalo izza vrhov gora, in osebo, tako zvesto samo sebi, tako svobodno in neodvisno od pričakovanj družbe, da je bilo kar težko verjeti.
"Že več kot eno leto potujem "sama", ampak hkrati ne tako sama. Veliko čudovitih ljudi spoznavam na svoji poti in vsako srečanje je zgodba zase. Lahko gre za bežno izmenjavo nasmeha na ulici, včasih za hiter klepet, ki ti polepša dan ali teden. Potem so tu prijateljstva, ki jih ustvarjajo gore in plezanje - človeku, ki ga na začetku komaj poznaš, zaupaš v roke svoje življenje in iz tega vedno zraste nekaj čudovitega. So ljudje, s katerimi si mimogrede deliš del poti in potem so ljudje, s katerimi si že po prvih petih minutah deliš nekaj večjega, lepega, nekaj trajnega. Najlepše je, ko postanejo ljubezni in prijateljstva tako iskrena, tako globoka in tako pristna, da jim državne meje in fizična razdalja ne morejo do živega. Takrat je težko reči adijo, ko se poti razidejo.
Pa je hkrati v tej žalosti nekaj tako lepega, nekaj tako dragocenega in modrega - opomnik, da življenje teče. Da nič ni trajno, pa vendar nobena stvar zares ne mine.
Ljudje pridejo in gredo, nekaj njihovega pa ostaja. Vsak nasmeh, pogled, vsaka beseda, pogovor, objem - vse to nas spreminja, da nikoli več nismo isti. Premalo se zavedamo, da ves čas oblikujemo drug drugega in puščamo sledi, dobre ali slabe. Naj bo čimveč dobrih, ker takrat tudi slovo postane nekaj lepega in je, kot rečejo v španščini, samo "hasta luego" - do kasneje. :)"
Hasta luego, Eva! Vesela sem, da sem te poznala. Morda pa se srečamo nekoč nekje ...