Frizija (Friesland po nizozemsko) je provinca na severu Nizozemske, ki jo turisti ponavadi zaobidejo, saj je preveč oddaljena od glavnih turističnih atrakcij. Izjema so domači turisti, ki se poleti množično odpravijo na frizijske otoke, s kilometrskimi peščenimi plažami in počitniškimi naselji. Tuji turisti obiskujejo precej drugačne kraje - nedolgo nazaj sem nekje prebrala, da si skoraj polovica tujih turistov ob obisku Nizozemske pogleda samo Amsterdam, četrtina pa je takih, ki si vzamejo čas še za mline na veter in tulipane. To je prav zares škoda, saj je Nizozemska tako majhna, da je vse z lahkoto dosegljivo, manjša mesta Severne Holandije in Frizije pa tako očarljiva, da ne bi smela manjkati v nobenem potovalnem planu.
Čas je bil torej, da raziščem še Frizijo, edino nizozemsko provinco s svojim jezikom, frizijščino. Frizijsko sem prvič slišala govoriti sošolca, ki prihaja s tega predela Nizozemske. Za njega in za približno polovico Frizijcev je to materni jezik, medtem ko ga razume in govori tri četrtine tukajšnjih prebivalcev. Najsorodnejši jezik frizijščine je angleščina in če dobro prisluhnete, lahko v njem prepoznate številne "nenavadno" izgovorjene angleške besede.
Odločila sem se, da se bom na izletu osredotočila na manjše vasice v zahodnem delu province in izpustila večja mesta, ki so večinoma industrijska središča in ne prav prijetna za ogled. Prvi postanek sem naredila v mestecu IJlst, ki leži vzolž reke IJ in ima nekaj manj kot 4000 prebivalcev. V zgodnjih urah torkovega jutra se je zdelo, da celo mesto spi, samo iz pekarne je dišalo po sveže pečenem kruhu. S sveže pečenim rogljičkom sem se sprehodila do 300 let starega mlina z imenom Podgana (De Rat), ki stoji na robu mesta. Na začetku svoje dolge kariere je bil namenjen mletju žita, leta 1868 pa so ga predelali v žago. Danes se uporablja tudi v izobraževalne namene, saj se pripravniki na njem učijo upravljanja z mlinom.
V mestu stoji kar nekaj zanimivih zgradb, a me je najbolj od vseh pritegnila tovarna drsalk (Schaatsen fabriek) Nooigedagt, h kateri je nekoč spadal tudi danes na pol podrt dimnik. Tovarna je leta 1865 zrasla iz enostavne obrtne delavnice Jana Jaringsa Nooigedagta, ki je pričel izdelovati lesena ogrodja za drsalke. V tovarni so poleg drsalk izdelovali tudi lesene igrače, leta 1990 pa se je proizvodnja iz stare stavbe preselila v modernejšo. Tovarno je čez nekaj let kupilo večje podjetje in družinska tradicija izdelovanja drsalk se je končala.
Sicer pa Nizozemskem drsajo vsi - od mladih do starih. Ko se temperature za nekaj dni spustijo pod ničlo in številni kanali zamrznejo, ga menda ni boljšega, kot obuti drsalke in se zapoditi po naravnem drsališču. Skozi nekatera od mest in vasi, ki so omenjena v nadaljevanju, poteka 200-kilometrski Drsalni maraton enajstih mest (Elfstedentocht). Da kanal po celotni dolžini zamrzne vsaj 15 cm na debelo, se zgodi le redko, zato so tekmovanje od leta 1909 izvedli le petnajstkrat. Sicer pa so Nizozemci svojo izurjenost v hitrostnem drsanju dokazali tudi na letošnjih zimskih olimpijskih igrah, kjer so v različnih disciplinah hitrostnega drsanja osvojili 23 od skupno 36 medalj, s čemer so se po številu vseh osvojenih medalj uvrstili na peto mesto izmed vseh sodelujočih držav.
Iz IJsta sem se odpeljala v Bolsward, od tam pa v Makkum. Bolsward je bil nekdaj pomembno trgovsko središče, danes pa razen živahne glavne ulice in nekaj stavb nima prav veliko pokazati. Makkum, ki leži približno 10 km proti zahodu, je veliko prijetnejši, v njem pa stoji tudi tovarna, kjer danes izdelujejo delftsko keramiko.
Ob nasipu okoli IJsselmeer nadaljujem pot do Workuma. Ob poti me ves čas spremljajo vetrnice (na Nizozemskem namreč stoji 1 975 vetrnih elektrarn), nekatere nizke, druge spet visoke. Polja so polna gosi in drugih ptic, ki tu prezimujejo, a med sprehodom pod vetrnicami, ki so v Flevolandu postavljene bolj na gosto kot drevesa, nisem našla nobenega mrtvega ptiča.
Workum je zanimiv kraj z impozantnim glavnim trgom in številnimi prijetnimi kavarnami in restavracijami, toda najlepši izmed vseh krajev z moje poti po Friziji je bil prav gotovo Hindeloopen. Umirjena vasica z majhnim pristaniščem na eni in peščeno plažo na drugi strani je krasna destinacija za popoldanski izlet. Narečje frizijščine, ki ga govorijo v Hindeloopnu, vsebuje primesi angleščine, danščine in norveščine, najverjetneje zaradi dobrih pomorskih povezav z omenjenimi državami in relativno slabimi s kopenskim zaledjem. Zanje je značilna tudi čisto posebna narodna noša, ki jo imajo doma praktično vsi domačini, oblečejo pa jo med prazniki in festivali (če pozimi zaledenijo kanali, se enkrat na leto odpravijo vanje oblečeni tudi drsat). Razvili so tudi svojevrsten stil pisane poslikave pohištva in zidov.
Da so v Hindeloopnu živeli mornarji, pričajo majhna sidra, obešena na pročelje nekaterih hiš. Ko je bil kapitan doma, je bilo sidro izobešeno kot znak trgovcem, da je ladja še na voljo za prevoz tovora. Medtem ko je bil kapitan zdoma, so sidro sneli, žena in otroci pa so se preselili v manjšo hiško, imenovano likhus, ki je ponavadi stala takoj za veliko.
Zadnji postanek sem naredila v kraju Sloten, ki je s 760 prebivalci najmanjše mesto na Nizozemskem. Čeprav v mestu ni prav veliko za početi, ga ni lepšega kot sprehoditi se po njem vse do mlina, nato pa se udobno namestiti na terasi ene izmed dveh restavracij in na soncu uživati v kavi ali čaju.