sreda, 6. avgust 2014 Nepričakovano še v George Town
Že s Perhentianov smo si poskusili urediti prevoz do Kuala Lumpurja, saj nas je čez dva dni čakal let proti domu. Ena izmed opcij je bil nočni avtobus, druga dnevni bus in tretja letalo. A vse se je zapletlo, ko nam je receptor povedal, da so vsi avtobusi polni, saj se ljudje po koncu praznikov Hari Raye vračajo iz vasi nazaj v mesta. Stvari so se torej nekoliko zapletle, a je bil receptor toliko prijazen, da nam je obljubil, da bo preučil vse možnosti in nam poskusil najti najcenejšo opcijo. Že po zajtrku nam je predstavil najoptimalnejšo pot, ki je bila sicer daleč od idealne, a še vedno povsem sprejemljiva. Z avtobusom naj bi najprej odšli v George Town na zahodno obalo, od tam pa z nočnim avtobusom v Kuala Lumpur.
5. avgusta zjutraj smo se s čolnom najprej odpeljali nazaj v Kuala Besut, od tam pa naj bi ob 11h minibus odpeljal proti George Townu. Imeli smo dovolj časa, da smo se sprehodili na jutranjo tržnico in nakupili sadje po res smešno nizkih cenah, celo za Malezijo. Ob 12h smo končno krenili proti George Townu in to s kombijem, ki je imel tako razrahljano podvozje, da nas je po vsaki grbini na cesti še pol minute metalo gor in dol. Da je voznik vozil kot zmešan, niti ni potrebno posebej poudarjati, poleg tega pa nas je na vsaki luknji na cesti vrglo ob strop, tako da o kakšnem spanju med 7-urno vožnjo ni bilo ne duha ne sluha. Prvo polovico poti smo imeli razgled na gozdnato hribovje, druga polovica pa je spet razkrila klavrno stran Malezije - sveže posekan gozd, hribovje pa že spremenjeno v terase, kamor bodo najverjetneje posadili oljne palme.
V George Town smo prispeli okoli sedmih zvečer, čisto omotični od dolge in poskočne vožnje. Nahrbtnike smo pustili v pisarni avtobusnega prevoznika in se odpravili na sprehod po mestu. Mesto leži na otoku Penang, ki je s 13,5 km dolgim mostom povezan s celino. Skupaj z Melako je bilo leta 2008 vpisano na Unescov seznam, zaradi edinstvene kolonialne arhitekture.
Ker smo imeli na voljo le nekaj ur do odhoda našega nočnega avtobusa za Kuala Lumpur, smo jih hoteli kar najbolje izkoristiti. Dan se je tako ali tako že poslavljal in vse znamenitosti so se zapirale, tako da nekaj največjih znamenitosti žal nismo imeli priložnosti videti. A kaj bi se pritoževali, George Towna tako ali tako ni bilo na spisku krajev za to potovanja in če lahko v njem preživimo samo nekaj ur, je to še vedno bolje kot nič. Tako smo se najprej spehodili mimo mošeje Kapitan Keling in naprej po čudovitih ulicah, vse do Weld Quay-a, naselja na vodi, kjer živi nekaj največjih klanov kitajske manjšine. Tradicionalno se ukvarjajo pretežno z ribištvom in ladjedelništvom, nekdaj pa tudi s trgovanjem, saj so v Penang prihajali trgovci iz Mjanmara, Tajske in Indonezije.
Ko se je stemnilo, smo naredili še manjši krog do mestne hiše in stolpa kraljice Viktorije, nato pa se odločili, da poiščemo eno izmed ulic s tako opevano Penang "Street food" (ulično hrano). Naročili smo naboda in odličen, čeprav ne najbolj estetski, char ho fun, ki ima v tem delu države prav poseben pomen. Fant, ki bi rad osvojil dekle, mora poiskati restavracijo, kjer po njegovem strežejo najboljši char ho fun in jo povabiti tja na večerjo. Če so njegovi nameni resni, je pametno zraven povabiti še starše - samo toliko, da veste, če se slučajno ogrejete za domačinko.