nedelja, 9. januar 2017 Ledeno mrzla morska pravljica
Potem ko sem na letališču v Benetkah odložila Uroša in Miha, ki sta se po praznikih vračala na Nizozemsko, sem se odločila, da čudovit večer izkoristim za skok do gradu Miramar. Sonce se je že spuščalo proti morju in temperatura se je cel dan zadrževala okoli ničle. Bil je eden izmed teh dni, ko sibirski anticiklon pritisne z vso močjo in ko tudi po Mediteranu temperatura pade krepko pod ničlo. Kljub vsemu pa se je po grajskem parku sprehajalo nekaj parov, zavitih v debele kape in šale.
Miramar je bil zgrajen sredi 19. stoletja po naročilu mlajšega brata avstroogrskega cesarja Franca Ferdinanda, Ferdinanda Maksimiljana. Grad je bil dokončan šele po njegovem odhodu v Mehiko, kjer je bil tri leta kasneje tudi ustreljen, tako da v njem nikoli ni zares živel. Notranjost je tako ostala skorajda povsem izvirno opremljena in je od leta 1955 odprta za javnost. Grad ima še 22 hektarjev velik vrt. A kar je pri samem gradu najbolj prikupno, je balkon oz. terasa, ki se dviga nad morjem, s čudovitim pogledom na morski sončni zahod. Večerna svetloba je bila namreč čudovita, saj se je nebo barvalo v vseh odtenkih rumene in rdeče. Nekaj časa sem samo sedela na skalah, na katerih so se razbijali valovi. A je kmalu postalo premrzlo za takšen meditacijski šport, zato sem sončni zahod počakala na grajski terasi. Šele, ko se je pričelo mračiti, sem se odpravila nazaj do avta in se počasi odpeljala v Ljubljano.