ponedeljek, 7. september 2015 Pravljični gradovi v dolini Loare
Po noči v bližini solin smo se naslednje jutro odpeljali proti Nantes-u, od tam pa zavili proti vzhodu in potem ves dan sledili dolini Loare. Na poti do Angers-a, kjer sem načrtovala prvi postanek mi je prvič v življenju skoraj zmanjkalo bencina. Francozi imajo bencinske črpalke tako naredko, da me tako ali tako čudi, da se mi to ni zgodilo že prej. Ker sem hotela tankati ceneje, sem se potem zapeljala z avtoceste in sledila oznakam za E'Leclerc-ovo črpalko, ki pa je bila na žalost zaprta. Tako sem imela bencina še za 15 km in nobene bencinske na vidiku. Na koncu sem se pri mimoidočem domačinu uspela izvedeti, da je majhna bencinska črpalka v bližnji vasi. Ne spomnim se, kdaj mi je bilo nazadnje tako vroče, kot takrat, ko sem opazovala, kako se kazalec za bencim približuje ničli.
Po rahlo stresnem jutru, sem se tako ustavila v Angers-u in si najprej privoščila zajtrk. Za ponedeljkovo jutro je bilo mesto nenavadno prazno in le tu in tam sem srečala gručo dijakov, ki so hiteli v šolo. Sprehodila sem se od gradu pa do katedrale na drugi strani mesta, a na žalost iz Angers-a nimam nobene fotografije, saj se jih po nesreči izbrisala s kartice, še preden bi jih prekopirala na računalnik.
Angers nam je služil kot začetna točka za raziskovanje doline reke Loare, ki smo jo sicer prvič obiskali pred več kot enajstimi leti, ko smo se z avtodomom odpravili po Franciji. Mami in ati sta se odločila, da današnji sončen dan izkoristita za dolgo kolesarsko turnejo med gradovi, jaz pa sem si v turističnih informacijah v Angers-u izprosila zelo natančno karto vseh 150 in nekaj gradov, da sem se lažje odločila, katere obiskati in katerih 140 in nekaj izpustiti.
Prvi postanek sem naredila pri nekoliko manj poznanem Château Brissac, ki je še zmeraj v lasti plemiške družine Brissac. Med francosko revolucijo je utrpel kar nekaj škode, a so ga kasneje lepo obnovili in je danes odprt za javnost. Po ogledu notranjih prostorov in sprehodu čez vrtove sem se odpeljala naprej vzdolž Loare. Med vožnjo sem čisto slučajno opazila znak "Troglodytes", in ker si nisem znala predstavljati, kaj neki bi to lahko bilo, sem skrenila z začrtane poti in sledila tablam. Kmalu sem prispela v Rochemenier, najlepši primer podzemnih bivališč v Franciji. Gre za podzemni kompleks jam, izkopanih v peščenjak, v katerih so živeli, v nekaterih pa še zmeraj živijo, lokalni prebivalci. Pot sem nadaljevala skozi Saumur do Château d'Ussé, grad, ki je navdihnil Walt Disneyeve ustvarjalce Trnjulčice, med domačini pa velja prepričanje, da je imel ravno ta grad v mislih tudi Charles Perrault, ki je napisal slavno knjigo z naslovom La Belle au bois dormant (Trnjulčica). Grad je res pravljično lep in v enem izmed stolpov je urejena razstava o Trnjulčici, medtem ko je preostali del gradu še zmeraj opremljen tako, kot so ga zapustili zadnji lastniki. Iz Ussé-ja sem se odpeljala v Azay Le Rideau, čudovito vasico s prav takokrasnim gradom, ki pa je bil žal zaradi obnovitvenih del obdan z gradbenim odrom in se mi zato ni vredno kupiti vstopnice. Namesto ogleda sem si kupila odličen zelenjavni quiche, se usedla na klopco in ob spremljavi dveh popotnikov, ki sta na ulici igrala na kitaro, uživala na soncu. Po okusnem kosilu sem se nato odpeljala naprej v bližnji Villandry, ki je prav tako eno izmed lepših mestec v dolini Loare. Grad v Villandryju, ki ga obdajajo čudoviti renesančni vrtovi, je bil svoj čas rezidenca Napoleonovega brata,Jérôme-a Bonaparte-ja, sicer pa so, bolj kot notranji prostori, ogleda vredni umetelni vrtovi.
Večerilo se je že, ko sem se končno napotila proti Amboise-u, kjer smo bili zmenjeni, da se pozno popoldne spet srečamo in kjer smo namravali tudi prespati. Toda ko sem po hitrem telefonskem pogovoru z mami se izvedela, da do Ambois-a potrebujeta še več kot dve uri, ker se je kolesarjenje nekoliko zavleklo, sem se v hipu odločila, da se na poti ustavim še pri gradu Chenonceau. Že res, da smo ga obiskali tudi na naši prvi poti po dolini Loare, a od tega je že celo večnost in če kakšen, je ta grad res vreden ponovnega obiska. Samo upala sem lahko, da ga še niso zaprli.
Ob prihodu sem z olajšanjem ugotovila, da imam za ogled na voljo še eno uro, svetloba zahajajočega sonca pa je bila tako mehka, da se mi je kar smejalo. Château Chenonceau je res poseben, saj v celoti stoji kot most čez reko Cher; v 11. stoletju so ga namreč zgradili na temeljih starega mlina, trenutna pozno gotska oz. zgodnje renesančna podoba pa izvira iz 16. stoletja. Grad je bil nato dolga leta najljubša rezidenca francoske kraljice Katarine de' Medici, ene najvplivnejših žensk takratnega časa, ki je za urejanje gradu in obsežnih vrtov zapravila celo premoženje.
Po ogledu notranjosti sem sedla na zid med reko in vrtovi in opazovala, kako so zadnji sončni žarki izginjali za drevesi in počasi barvali nebo v rdeče odtenke. Pol ure pred zaprtjem so vsi obiskovalci odšli, zato se je zdel tak mir prav neverjeten za grad, ki je takoj za palačo v Versailles-u drugi po številu obiskovalcev. Šele ko se je od nekod prikazal varnostnik in mi namignil, da bodo čez pet minut zaprli glavni vhod, sem se predramila iz sanjarjenja in se tokrat prav zares odpeljala v Amboise.
Ko sem prispela v Ambois, se je že mračilo. Mesto ima čudovito veduto, ki se dviguje nad Loaro, najbolj znano pa je po tem, da je v njem svoja zadnja leta preživel Leonardo da Vinci, ki je v kapeli na gradu tudi pokopan. Po celem dnevu sem bila že tako sestradana, da sem si v eni izmed restavracij privoščila okusno večerjo še preden sa do Amboisa prispela mami in ati. Celo večnost človek pač ne more čakati, še posebej, če se pogovarjamo o hrani. :)