Po treh letih je bil ponovni obisk Granade prav prijetno doživetje, še posebej, ker je bilo za razliko od prvega, precej deževnega srečanja, tokrat vreme več kot čudovito. V mesto smo prispeli precej zgodaj, a smo se kar nekaj časa lovili s parkiranjem. Na koncu smo obupali in avto pustili v eni izmed parkirnih hiš, saj se nam je zdelo škoda časa, da bi se še naprej ubadali z iskanjem zastonj parkirišča. Po jutranji kavi in rogljičku smo se sprehodili po mestu - najprej mimo katedrale, kjer je ravno potekala maša, nato pa ob reki navzgor proti Albayzinu.
Albayzin je nekdanja mavrska četrt, z ozkimi ulicami in belimi hiškami ter čudovitim razgledom na Alhambro na sosednjem hribu. Najlepši razgled na trdnjavo in zasnežene vrhove Sierre Nevade v ozadju se ponuja izpred cerkve Sv. Nikolaja. Mimogrede smo se sprehodili še skozi mavrske toplice, takorekoč enake kot hamam, v katerem sem se kopala v Istanbulu, le v nekoliko slabše ohranjenem stanju. Svetloba, ki pada skozi zvezdaste odprtine v stropu, naredi v hamamih prav posebno vzdušje. Na Albayzinu je nešteto trgov z idiličnimi kavarnami in restavracijami, ulice pa zares oživijo šele po sončnem zahodu.
Vstopnice za Alhambro smo kupili že vnaprej, da bi se izognili večurnemu čakanju v vrsti, kar se izkazalo za najboljšo možno idejo, saj so bile karte do poldneva za ta dan že razprodane. Tako smo celo popoldne preživeli v Alhambri, pretaknili vse kotičke, uživali na soncu in se nasploh imeli fajn, kot se za potovanje spodobi. Po nekaj urah smo bili tako sestradani, da smo se morali vrniti v mesto in poiskati nekaj za pod zob. V Albayzinu smo našli omamno dobro maroško restavracijo, kjer smo se najdeli kot že dolgo ne. Ko je sonce pričelo zahajti, smo se še enkrat sprehodili do cerkve Sv. Nikolaja in na razgledni ploščadi uživali v sončnem zahodu.
