sobota, 7. september 2017 Grebensko prečenje jesenske Košute Po luknjasti, strmi cesti se od Jelendola vzpenjamo proti izhodišču pri Košutniku. Jutranje sonce se je ravno prebilo v dolino in jesensko obarvana drevesa žarijo v vseh odtenkih rumene in rdeče. Stina, ki ji je danes pripadla vloga navigatorja, tuhta, ali je morda osamljena kmetija, mimo katere smo se ravnokar peljali, tista "vas", pri kateri bi morali zaviti na gozdno cesto. Poskušam jo prepričati, da ena hiša prav gotovo ne more biti svoja vas in čeprav skeptična, me za spremembo celo posluša :). Tako se do Košutnika začuda pripeljemo brez večjih težav.
Iz avta je bilo sončno jutro videti sila vabljivo, a je v resnici ledeno mrzlo in za dodaten opomin, da bo kmalu zima, po pobočju piha leden severnik. Prvih petnajst minut stojimo vsakih sto metrov, da nase izmenično navlečemo vse puhovke in vetrovke, ki smo jih vzeli s seboj. Stina za popestritev med potjo še vsaj trikrat menja pokrivalo: Najprej trak, ampak ji leze dol, potem buff, ki jo tišči v glavo in na koncu še kapo, v kateri sicer izgleda malo smešno, ampak je pa turkizne barve in to je dovolj :). Začetni del poti sicer ne bi bil nič posebnega, če na blatnem kolovozu ne bi opazili svežih medvedovih stopinj, ki smo jim sledili skorajda do konca blatne poti. Medved je bil kriv tudi tega, da smo spregledali odcep vzhodne poti na Košutnikov Turn, ki je bil sicer predviden današnji cilj. Saj ne, da je pot jasno označena, ker markacija prav z ničemer ne daje občutka, da je potrebno zaviti s shojene poti, a medved nas je tako okupiral, da tudi smerokaza prav gotovo ne bi opazili, razen če bi se po naključju že ravno zaleteli vanj.
Po dveh urah vzpona na najvzhodnješi del grebena Košute se pred nami odpre čudovit razgled na celotno pogorje. Idilični trenutek prekine Stina: "Ne vem, zakaj se mi je zdelo, da bi na vrhu Košutnikovega Turna moral biti križ." Križ? "Fajn, jaz vidim enega na drugi strani pogorja." Tako smo šele na vrhu grebena ugotovili, da smo pravzaprav na nekaj vrhov oddaljeni Tolsti Košuti (2057 m) in ne na Košutnikovem Turnu. Glede na to, kakšnega razgleda smo bili deležni, Stini navigacijskega lapsusa z Janom niti nisva preveč zamerila, a predati se kar takoj tudi nismo nameravali. Tako smo se odločili, da do vzhodne poti na Košutnikov Turn greben prečimo po brezpotju.
Iskanje najugodnejše in najvarnejše poti po strmih travnatih in skalnatih pobočjih je bilo na čase pravi izziv, tu in tam pa je zahtevalo nekaj plezanja. Plezanje sicer ne bi bila nobena težava, če skala ne bi bila tako zelo krušljiva, da se ti pod nogami zamaje prav vsak kamen. A nam je uspelo. Počasi in z zajetno dozo adrenalina nad prepadi smo prilezli čez greben in se (tokrat zares) po vzhodni poti spustili nazaj v dolino.
