petek, 28. februar 2014 Iz dolgočasnega Den Haaga v čudoviti Delft
Ko sva zjutraj prispela v Den Haag, se je zdelo, da mesto še spi, kljub temu da je bil petek in čisto navaden delovni dan. Avto sva po naključju pustila ravno pred slovensko ambasado, ki pa vse do takrat, ko sva se okoli poldneva vrnila, ni kazala znakov življenja. V Den Haagu imajo ambasade vsa tuja veleposlaništva, prav tako kot je tukaj tudi sedež nizozemske vlade in rezidenca kraljeve družine. Do leta 1806 je bilo mesto tudi uradna prestolnica Nizozemske, potem pa je nizozemski kralj Louis Bonaparte, brat slavnejšega Napoleona Bonaparteja, sedež vlade prestavil v Amsterdam. Čeprav se je parlament osem let kasneje vrnil v Den Haag, je naziv nizozemske prestolnice ostal Amsterdamu.
Nekaj minut hoje od slovenske ambasade stoji slovito mednarodno haaško sodišče, znano tudi kot Vredespaleis (Palača miru). Pred palačo gori ogenj miru, ki je simbolično obdan z imeni vseh držav sveta, vsaka od njih pa je darovala tudi kamen, ki na nek način predstavlja državo (Slovenija je predstavljena s kosom pohorskega tonalita). Center za obiskovalce se odpre šele ob 10h, palačo pa si je možno ogledati samo v sklopu vodenega ogleda, zato sva se odločila, da se nama tako dolgo ne splača čakati.
Središče mesta, če bi mu sploh lahko rekli tako, je ne prav posrečena mešanica modernih in zgodovinskih zgradb. Najlepše stavbe so prav gotovo parlamentarne zgradbe okrog Binnenhofa, ki je danes umirjeno notranje dvorišče, včasih pa je bilo to prizorišče javnega kaznovanja. Stavba je čudovita tudi zunanje strani, a je bila v času najinega obiska obita z zidarskimi odri in zato povsem neposrečena za fotografiranje. Sprehodila sva se do železniške postaje in nazaj mimo renesančne mestne hiše in Grote Kerk ter na koncu še mimo Paleis Noordeinde, domovanja kraljeve družine, ki pa je tako ali tako zaprta za javnost. Morda je bilo krivo tudi ne prav prijazno vreme, toda Den Haag naju na žalost ni prepričal.
Sosednji Delft je za razliko od Den Haaga veliko prijetnejši. Znan je predvsem po modro obarvanih izdelkih iz porcelana, ki so jih na Nizozemskem začeli izdelovati sredi 16. stoletja. V resnici so jih izdelovali v več mestih, med drugim tudi v Rotterdamu, Amsterdamu in Dordrechtu, toda najbolj fini in najbolj cenjeni izdelki so prihajali prav iz Delfta. V 17. stoletju je Evropo dosegel kitajski porcelan, ki nekoliko spominja na delftskega, a se še bolj dodelanimi detajli. Nekateri nizozemski obrtniki so se pričeli zgledovati po kitajskih, prav tako kot so Kitajci pričeli izdelovati porcelan, podoben delftskemu, predvsem za evropski trg.
Delft je znan tudi kot rojstni kraj slikarja Johannesa Vermeerja, ki je tu preživel tudi večji del svojega življenja. Njegovo najbolj znano delo je Dekle z bisernim uhanom, ki je na ogled v haaški galeriji Mauritshuis. Sicer pa je Delft krasno mesto za sproščujoč sprehod med kanali. Glavni trg je prav gotovo eden lepših na Nizozemskem, še posebej, ker si ga je mogoče ogledati z vrha Nieuwe Kerk (Nove cerkve), ki ima drugi najvišji zvonik na Nizozemskem (108, 75m). Poleg Nove cerkve v mestu stoji še Oude Kerk (Stara cerkev), katere zvonik je znan kot "nizozemski stolp v Pisi", saj se je med gradnjo podlaga na eni strani močno posedla in nagnila zvonik za približno dva metra od osi. V Oude Kerk je pokopan t.i. "oče mikrobiologije", Antonie van Leeuwenhoek, ki je veliko pripomogel k razvoju mikroskopa in prvi opisal enocelične organizme, ki jih je poimenoval animalculi.
Na poti domov sva se na kratko ustavila še v Kinderdijku, kjer sva bila razen neštetih gosi edina obiskovalca.