"But I would walk 500 miles and I would walk 500 more ..." Iz zvočnikov odmevajo The Proclaimers in rdeča Corsica enakomerno prede, medtem ko po nemških avtocestah drviva proti severu. Na poti sva že 5 ur, pojedla sva že vso zalogo domačih sendvičev in na mp3-ju nama bo kmalu zmanjakalo pesmi - ali pa morda že pred tem glasu. Pri Nürenbergu se ustaviva na zdaj že tradicionalni bencinski črpalki, ki se je na seznam najbolj priljubljenih uvrstila zaradi izjemnih "mediteranskih" sendvičev, ki jih pripravljajo v njihovem Petit Bistro-ju. Še vsakič, ko sva se peljala mimo, sva izropala celo vitrino :D.
Ko se pripeljeva v Heidelberg in parkirava v coni, označeni "samo za stanovalce z dovolilnico", pri čemer se delava, da nemško ne razumeva niti besedice, termometer v avtu kaže neverjetnih 35.5 ºC. Iz nahrbtnikov izbezava kratke hlače in že pri tem pošteno zašvicava, kaj šele ko se v rahlem vzponu in otovorjena z nahrbtniki odpraviva do hostla. Prvič letos oblečem kratke hlače in še vedno mi je vroče ... počutim se, kot bi zadela na lotu. Poletjeee! Hostel, v katerem sva rezervirala postelji za današnjo noč, je eden prijetnejših nemških hostlov. Receptorka je super prijazna - svetuje nama celo, kje najdeva najboljši sladoled v mestu. Mene na tako sončen in vroč dan kar razganja od energije in medtem ko si Aljoša nase še zmeraj ni uspel navleči svojega para kratkih hlač, jaz že nestrpno poskakujem sem ter tja.
Zunaj na ulici sonce pripeka kot za stavo in ob treh popoldne in pri 35 ºC sva edina tepca, ki po strmih in zavitih stopnicah lezeva na vrh cerkvenega zvonika. Toda razgled na grad na eni, in reko Neckar na drugi strani je vsekakor vreden tega precej navpičnega in klavstofobičnega vzpona. Ker sva na razgledni ploščadi, ki se dviga 38 metrov nad mestom, sama in nama sonce počasi cvre možgane, narediva celo serijo neumnih fotografij v vse smeri neba. Ko se nama na zvoniku pridružijo še trije Japonci, ki najino poskakovanje skeptično opazujejo z varne razdalje, fotografiranje opustiva in s ptičje perspektive locirava najin naslednji cilj - sladoledarno "s priporočilom". Sodeč po gručah azijskih turistov in številu bucik, zapičenih na območju Kitajske in Japonske na zemljevidu v hostlu, je Heidelberg med ne-evropskimi turisti izjemno priljubljen. Po vrsti na ulici sodeč prav tako tudi omenjena sladoledarna (po imenu GelatoGo!, če se slučajno odpravljate na lov za najboljšim sladoledom v Heidelbergu), ki ob odpiranju očitno ni predvidela tolikšnega navala ljudi in je tako brutalno podcenila potrebno širino vhodnih vrat.
Med lizanjem težko prigaranega sladoleda (za katerega še vedno ne veva, če je bil res najboljši v mestu, ker je na isti ulici vsaj še 10 drugih prodajaln s sladoledom, ki jih žal nisva uspela poskusiti) se sprehajava po mestu in uživava v pogledu na slikovite gotske ulice. Hiše so prerasle z vzpenjajočimi se vrtnicami in izložbe trgovin so polne mamljivih dobrot. Takšni prizori so v večjih nemških mestih precej redki, saj je bila velika večina takšnih in drugačnih čudovitih ulic med vojno žal zravnanih z zemljo, pri čemer so jih v veliki meri nadomestili z ne prav posrečenimi modernimi nadomestki. Heidelberg se je po srečnem naključju bombardiranju uspel izogniti, saj so se ameriške vojaške enote odločile nastaniti se v njem takoj po koncu vojne. Veliko slabše sta jo odnesla sosednja, industrijsko precej bolje razvita, Mannheim in Ludwigschafen.
Nekoliko nižje ob reki naletiva na glavno stavbo heidelberške univerze, ki velja za najstarejšo nemško univerzo. Ker je čas kosila, večina študentov malica na čudovito zelenem dvorišču, skritem za debelimi srednjeveškimi zidovi. Nekaj časa razmišljava, da bi s študentskima izkaznicama morda lahko ujela poceni obrok v študentski menzi in tako iz prve roke doživela utrip nemškega študentskega življenja, a si k sreči zadnji hip premisliva. Sicer pa ima celotno mesto izjemno prijetno študentsko vzdušje, kar niti ni tako nenavadno, glede na to, da v mestu živi okoli 30 000 študentov - torej ena petina celotne populacije mesta. Univerza v Heidelbergu je nekoliko posebna tudi zato, ker ima na kampusu čisto pravi studentenkarzer (študentski zapor). V 19. stoletju so ga uporabljali za študente prekrškarje, ki so naredili takšno ali drugačno neumnost, med katerimi so izpostavljene predvsem z opitim stanjem povezane norčije, kot je npr. "izpuščanje prašičev iz ograd".
Po strmi poti se med cvetočim bezgom in kostanji vzpenjava na grad, ki kraljuje nad mestom, na vzpetini Königstuhl, obdan z bujno zelenim gozdom. Vonj po bezgu je prav omamen in v tej vročini je edina asociacija nanj velik kozarec hladnega bezgovega sirupa ... Prizor fatamorgane hitro razblini Aljoša, ki je nad količino cvetnega prahu v zraku nekoliko manj evforičen, čeprav je videti, kot da joka od sreče. Temu bi lahko rekli instant alergija. Medtem ko po nahrbtniku beza za antihistaminiki, sem jaz že povsem prevzeta nad mogočnostjo grajskih ruševin. Človek bi pomislil, da bodo ruševine grad naredile manj impresiven, a je od njega ostalo ravno dovolj, da lahko domišljija dela s polno paro. K vsesplošnemu vzdušju svoje dodajo še predirljivi kriki, ki prihajajo z odra poletnega gledališča, kjer poteka vaja za večerno gledališko predstavo pod milim nebom.
Pravzaprav z lahkoto razumem Marka Twaina, ki se je v Heidelberg odpravil na enodnevni izlet, ostal pa cele tri mesece. V enem izmed svojih del je zapisal, da je Heidelberg " the last possibility of the beautiful". Toda Twain še zdaleč ni bil ne prvi in ne zadnji umetnik, ki ga je mesto tako prevzelo. Goethe je mesto obiskal osemkrat, prav tako so navdih za svoje delo tu dobili Victor Hugo, WIlliam Turner in še številna druga znana imena. A iz neznanega razloga si je spomenik na grajskih vrtovih zaslužil samo Goethe. Morda zato, ker je njegova povezanost z mestom najbolj navdihujoča, ali pa zgolj zato, ker bi bila njegova heidelberška zgodba prav lahko podlaga za prvovrstno romantično dramo.
Na vzhodnem delu grajskih vrtov, nedaleč stran od Goethejevega kipa (na katerega revež prav gotovo ne bi mogel biti pretirano ponosen), nad visokih obzidjem stoji klopca, ki je drugačna od ostalih. Na naslonjalu ima upodobljenega vodomca, pod njim pa sta zapisana dva verza, povzeta iz Goetjeve pesniške zbirke Vzhodno-zahodni divan: "Und noch einmal fühlet Hatem Frühlingshauch und Sommerbrand." ("In še enkrat Hatem občuti pomladno sapico in poletno vročino." ) "Dort wo hohe Mauern glühen, finde ich den Vielgeliebten." ("Tam, kjer žari visoko obzidje, najdem svojega ljubega.")
Verza sta izsek iz pogovora med Hatemom in Sulejko, kot sta se v pesmi poimenovala Goethe in Marianne. Marianne von Willemer je bila žena Goethejevega dobrega prijatelja in čeprav 35 let mlajša, je bila že od njunega prvega srečanja strastno zaljubljena v Goetheja. V jeseni 1815 sta se Goethe in Marianne sprehajala med ruševinami in zaraščenimi vrtovi heidelberškega gradu in skupaj pesnila omenjene verze. Pod mogočnim ginkovim drevesom, ki danes žal ne stoji več, je Goethe napisal eno svojih najlepših pesmi - Gingko biloba - in jo posvetil Marianne, preden sta poslovila. Po tistem se nista videla nikoli več.