četrtek, 29. avgust 2013 Nacionalni park Hoge Veluwe
Vremenska napoved je bila obetavna in predavanja se še niso začela, zato je bilo treba dan primerno izkoristiti. Tako sva se na vse zgodaj zjutraj odpeljala v Nacionalni park Hoge Veluwe, ki je od Wageningena oddaljen le za dobrih 15 minut vožnje. Gre za največji nizozemski naravni rezervat, kjer je gostota živalskih populacij izjemno visoka. Tako ni nobeno presenečenje, če vam pot prekriža kak jelen ali divji prašič. Midva take sreče žal nisva imela, sva pa videla kar nekaj srn in veliko ptic.
V parku sva bila takoj, ko se je odprl. Bila sva čisto prva obiskovalca, saj je bil delovni dan, Nizozemci pa tako ali tako niso ljubitelji zgodnjega vstajanja. Park je bil poln cvetočega vresja in ker je sonce ravno vzhajalo, so bile barve čudovite. Malo naprej, proti središču parka, se nahaja puščava. Če bi mi kdo rekel, da imajo Nizozemci pravo malo peščeno puščavo, bi se verjetno samo nasmejala. Ampak jo prav zares imajo. Nastala je med zadnjo poledenitvijo in je bil nekdaj še večja, zdaj pa se počasi zarašča.
Avto sva parkirala na parkirišču v bližini muzeja Kröller-Müller, v katerem je razstavljena precej velika zbirka Van Goghovih umetnin, pa tudi nekaj Picassovih in Mondrianovih slik. Od tu naprej, sva se raziskovanja parka lotila s kolesom. Park ima na voljo ogromno koles, ki jih lahko uporabljaš zastonj, le da si marsikdo raje pripelje svoj bicikel, saj so tukajšnji res sila preprosti in premorejo samo pedalne zavore (zaradi česar je Aljoša skoraj podrl celo vrsto koles :) ). Tako sva se peljala proti severnemu delu parka, ki bo prihodnji mesec zaprt zaradi jelenjega ruka, da se živali med paritveno sezono ne vznemirja. Skoraj na koncu parka stoji poletna rezidenca gospoda Müllerja, ki je bil za časa svojega življenja lastnik tega območja.
Zahodni del parka je bil spet drugačen. Borov gozd na peščeni podlagi, potem pa nenavadna črna prst z navidez savanskim rastlinjem ... Vmes sva si privoščila še piknik, da sva nadoknadila izgubljene kalorije, čeprav teh ni bilo veliko, saj na poti ni nobene večje vzpetine. Popoldne sva srečevala vedno več ljudi, tudi takih, ki si prinesejo zložljivo mizo in stole ter s knjigo in dobro malico v senci dreves preživijo sproščeno popoldne.