sobota, 21. januar 2012 Iz snežnega meteža na +30°C
Včeraj, točno opolnoči, smo začeli pot proti Kostariki. Na avtobus za München se nas je naložilo 16 biologov in trije profesorji. Vožnja proti letališču je bila vse prej kot prijetna, saj je tako močno snežilo, da je voznik komaj še videl cesto. Še dobro, da smo si vzeli nekaj rezervnega časa, saj smo tako lahko potovali počasneje.
Ob 9.40 smo z Deltinim Boeingom 767 vzleteli proti Atlanti. Po 11 urah letenja in 3 urah, preždetih na letališču, smo se končno odlepili od tal in poleteli proti San Joseju, glavnemu mestu Kostarike. Naj omenim še to, da so mi na letališču v Atlanti "prijazni" cariniki v koš zmetali vso sadje, ki sem ga prihranila za drugi let in me hkrati še bolj prijazno podučili, da se s sadjem širijo vse mogoče bolezni ... Sicer pa je le redko katera hrana v nahrbtniku ušla natančnemu nosu malega beagla, ki je prevohal prav vsakega potnika.
Malo pred 22.00 smo se končno prebili skozi carino in vse ostale formalnosti, ven iz letališke stavbe. Tam nas je že čakal profesor z dunajske univerze, dr. Werner Hüber z vrečko kostariških banan, da smo se malo okrepčali. Z avtobusom smo se zapeljali do prenočišča, kjer smo dobesedno popadali v postelje.
Vstati smo morali že zgodaj zjutraj, a to pravzaprav ni bil problem, saj smo se zaradi "jet lag-a" večinoma zbudili že prej. Tako sem skozi okno opazovala papige, ki so letale sem in tja, pa mačko, ki se je sprehaja po strehi in nas nekaj časa celo opazovala skozi okno. Za zajtrk smo dobili ogromne količine sadja, potem pa smo se odpeljali proti vulkanu Irazu (3432 m). Že včeraj sem na bankomatu dvignila denar, a sem komaj danes opazila, kako pisan in plastičen je na otip.
Irazu je še zmeraj aktiven vulkan - nazadnje je izbruhnil leta 1994. Sestavlja ga več kraterjev, v enem izmed njih pa se lesketa smaragdno zeleno jezero Diego de la Haya. Vrh vulkana je večinoma skrit v oblakih, danes pa je na našo srečo sijalo čudovito sonce. Včasih, ko je nebo kristalno jasno, se z vrha na eno stran vidi Atlantski ocean, na drugo stran pa Pacifik. Hoja je na taki nadmorski višini nepredstavljivo naporna, sploh če je za tabo celodnevna pot iz Evrope. Po desetih minutah hoje v klanec smo bili zadihani kot osemdesetletniki.
Na takšni nadmorski višini je tudi rastlinstvo zelo posebno. Ogromno je tudi ptic, predvsem kolibrijev. Od večjih živali tu živijo koatiji, od katerega smo videli samo rep in pume - no, od te pa smo slučajno naleteli samo na iztrebek.