ponedeljek, 15. julij 2013 Jiuzhaigou - tudi to je Kitajska
Velike nahrbtnike smo pustili v Emminem guesthousu in se odpeljali v Jiuzhaigou. Avtobus je bil poln, zato nam je Emma uredila starejšega možakarja, ki nas je tja zapeljal le malo dražje, kot bi nas stal avtobus. Denar smo uspeli zamenjati brez večjih težav, kitajsko osebno izkaznico, ki jo potrebuješ za zamenjavo v banki, pa je za nas založil kar varnostnik v banki. Sprehodili smo se tudi do avtobusne postaje in kupili karte za nazaj, da jih slučajno spet ne bi zmanjkalo. Potem smo si privoščili še nekaj dobrega za pod zob - seveda je bil na mizi za Sičuan značilen piščanec Kong Bao in še nekaj okusnih jedi. Med večerjo smo razmišljali, da je neprevozna cesta do Chengduja po eni strani dobra stvar, saj je turistov zaradi tega občutno manj in v parku jutri morda ne bo takšne gneče kot običajno.
Zjutraj smo bili na vhodu parka že takoj ob odprtju. Z avtobusom smo se odpeljali čisto na začetek ene izmed dolin - Nacionalni park namreč sestavljajo tri doline v obliki črke Y. Če bi si rad ogledal vsa jezera, slapove in skratka vse, kar ponujajo doline, je žal nemogoče vse obdelati peš (hoje bi bilo za nekaj več kot 80 km). Tako smo se zapeljali do Virgin forest-a, in od tam pot nadaljevali peš. Zaradi zgodnje ure je nad dolino ležala megla in ker smo bili v gozdu čisto prvi, smo videli ogromno različnih ptic in veveric. Kakor hitro so prišli prvi kitajski turisti, ki so nenormalno glasni, so se živali razbežale.
Po dolini navzdol smo hodili mimo številnih čudovitih turkiznih jezer. Najvišje ležeče je Grass lake, na 2910 m nadmorske višine. Malo naprej je večje Swan lake, ki je dobilo ime po tisočih labodih, ki tu vsako leto stojijo na selitveni poti.
Kakšnih 15 minut hoje po dolini navzdol smo prispeli do ArrowBamboo lake-a, ki je precej neverjetno, saj pozimi nikdar ne zamrzne, tudi takrat ne, ko zamrznejo vsa nižje in višje ležeča jezera. Okrog in okrog jezera raste bambus, prav tako kot okrog nižje ležečega Panda Lake-a, ki se na koncu preliva v naslednje jezero s čudovitim slapom. V okoliških gozdovih so pande menda precej pogoste, vendar se na daleč izogibajo hrupu, tako da jih v okolici pešpoti prav gotovo ne bi mogli srečati. Smo pa imeli tokrat zares srečo z vremenom, saj nas je sonce grelo cel dan.
Preden smo prišli do konca prve doline, mimo še dveh velikih jezer, je bila ura že poldne. Pojedli smo malico iz nahrbtnika in se odpravili naprej. Edina restavracija v parku je bila zaprta (očitno je ob nedeljah zaprta), zato smo se morali zadovoljiti s paketom hrane, ki smo jo vzeli s seboj. Potem smo obhodili še t.i. Zrcalno jezero, da smo prišli do slapov Nourilang.
Park se na žalost zapre že ob 18. uri, zato smo na srečo ujeli zadnji avtobus v drugo dolino, ki nas je zapeljal čisto do konca doline, do Long lake-a, največjega in najglobljega jezera v Jiuzhaigou. Čisto na koncu smo se ustavili še pri Barvitem jezeru, ki je sicer veliko manjše od prejšnjega, vendar tako živobarvno, kot nobeno drugo. Jezera so ledeniškega nastanka, modra barva pa je menda posledica visoke vsebnosti kalcijevega karbonata in izjemno čiste vode, tako da dno jezer proseva skoznjo.
Na poti iz parka proti našemu hostlu se nam je zgodila še ena nenavadna stvar. Ob izhodu iz parka se zlijeta dve reki, ki sta povsem različnim barv, vendar sta se na naše presenečenje barvi od včeraj na danes zamenjali. Zadovoljive razlage nismo dobili, vendar bi rekla, da je sprememba barve posledica močnega deževja na območju desne reke.