nedelja, 8. junij 2014 Ko sredi Londona ostaneš brez denarja
Dopoldne sva se z Evy spet ločili in se dogovorili, da se dobiva za kosilo v četrti Camden. Jaz sem se medtem odpravila do londonskega gradu (Tower of London), ki stoji na severnem bregu Temze, kar nekoliko zasenčen z vsemi modernimi stavbami, ki so zrasle v okolici. Grad je v svoji zgodovini (od 11 st.) služil že vsem mogočim namenom, od zakladnice pa do zapora, danes pa v njem hranijo kronske dragulje in zbirko srednjeveškega orožja, na ogled pa je še nekaj drugih razstav. Okoli White Tower-ja se ves čas sprehaja vsaj 6 krokarjev, saj Angleži še vedno vraževerno verjamejo v prerokbo, ki pravi, da bo kraljevina padla, ko bo z gradu odletel zadnji krokar.
Na grajskem dvorišču stoji nekoliko nenavaden spomenik, Zeleni stolp, ki je posvečen vsem sedmim pripadnikom kraljeve družine, ki so bili tukaj obgalvljeni. Najbolj znani izmed teh sta verjetno Jane Boleyn in nekdanja kraljica, Anne Boleyn, življenje katere je bilo tema večih knjig in filmov.
Iz gradu sem se namenila do Katedrale sv. Pavla, ki je prepoznavna po svoji izredno visoki kupoli, eni najvišjih na svetu. Mimogrede sem hotela še dvigniti denar na enem izmed bančnih avtomatov ob poti, pa se stvar ni končala po pričakovanjih, saj mi je bankomat pojedel kartico. Zahrbtna poteza mašine me je tako presenetila, da sem še nekaj sekund strmela v enkran, preden sem dojela, da sem ostala bez kartice in brez denarja. Kaj se je zgodilo, nimam pojma, vem samo, da sem vtipkala pravi pin, izbrala vsoto in na enkranu se je celo izpisalo navodilo: "Vzamite kartico," kartice pa od nikoder. Po nekaj sekundah je napis izginil, bankomat pa se je vedel, kot da se nič ni zgodilo.
Seveda mi ni preostalo drugega, kot da pokličem številko za pomoč, napisano na ekranu in skoraj pet minut čakam na prosto linijo. Vedela sem, da bo kartico težko dobiti nazaj, sploh ker je bila nedelja, toda niti sanjalo se mi, da me bodo tako na hitro odpravili: - Od katere banke je bila kartica? - Amm, od slovenske banke. - OK, katere banke to? (neumno vprašanje) - Amm, NKBM. - Aha. (Kot da je že kdaj slišal zanjo.) Žal trenutno ne moremo narediti ničesar. - Kako prosim? Gospod, jaz potrebujem to kartico, ker sem v Londonu na počitnicah in moram nekako priti do denarja. Se lahko jutri oglasim na kateri izmed vaših poslovalnic? - Ne, žal. Kartice, ki ostanejo v bankomatih zaradi varnosti uničimo. Lep dan vam želim in nasvidenje.
Kakšni norci. Še dobro, da sem imela s seboj še MasterCard, sicer ne vem, kako bi prišla do denarja.
Po incidentu z bankomatom sem se končno napotila do katedrale, od tam pa čez Millenium Bridge do galerije Tate Modern. Ker me moderna umetnost ne pritegne preveč, sem se do vrha galerije povzpela samo zaradi čudovitega razgleda na severni breg Temze. V kavarni z razgledom sem pomalicala malinov makron, nato pa se počasi napoti proti trgu Trafalgar.
Ko sem pripešačila do tja (ja, London ima podzemno železnico, ampak kaj, ko ga je toliko bolj zabavno odkrivati peš), je bil trg prekrit z modrimi in oranžnimi turbani in še preden sem ugotovila, kaj se dogaja, so mi v roke potisnili zloženko, ki je pojasnjevala vzrok zborovanja. Protestniki so bili Sikhi, pripadniki indijske manjšine, ki so protestirali proti indijski nadvladi, potem ko so ti nad njimi že večkrat naredili genocid. 27 milijonov pripadnikov te manjšine bi se rado združilo pod neodvisno državo, imenovano Khalistan.
Končno je bil čas, da se z Evy dobiva v Camdenu na postaji podzemne železnice. Skupaj sva se odpravili na odlično kosilo, nato pa sva popoldne preživeli v parku v družbi njenih prijateljev. Bili so kar zabavna mešanica Grkov, ki že leta živijo v Londonu, pa Angležev, čigar starši izvirajo iz Grčije in so se grščine naučili kot drugega jezika in še nekaj študentov iz vseh koncev Evrope. Vreme je bilo tako toplo, da sem obžalovala odločitev, da s seboj ne vzamem nobenih kratkih hlač. Ko nam je postalo dolgčas, se je nekdo spomnil, da bi se lahko igrali igro Who's the murderer?, pri kateri smo se do solz nasmejali. Izkazalo se je, da bo bolje, da nikoli ne poskušam biti kriminalec, ker se sploh ne znam pretvarjati, da to v resnici nisem :).
Park smo zapustili šele okoli 9ih zvečer, saj je bilo sonce še visoko na nebu in sploh nismo imeli občutka, da je že toliko ura. Takrat sva se z Evy vrnili v mesto, naredili krajši sprehod po mestu in se nato odpravili domov.
