nedelja, 6. september 2015 Megaliti v Carnacu Prejšnji večer smo se pripeljali do Locronana, idilične bretanske vasi severno od Quimper-ja, z najboljšimi galettes, kar smo jih kadarkoli jedli. Med sprehodom skozi vas smo namreč naleteli na palačinkarno in iz neznanega razloga se nam ni uspelo upreti vonju po sveže pečenih palačinkah. Tako smo zavili v restavracijo in čez deset minut na mizo dobili hrustljavo zapečene ajdova palačinke s slanim nadevom. Izbira nadevov je bila zares ogromna - vse od tradicionalnih, polnjenih s sirom, šunko in jajcem na vrhu, pa do bolj modernih, s sardelami, paradižnikom in špinačo. Ko smo povečerjali galletes, smo si naročili še sladke crêpes, polnjene z jabolčno čežano, karamelo in ciderjevim želejem.
Naslednje jutro smo na vse zgodaj zjutraj krenili naprej proti jugu, naredili kratek postanek v Quimperju, ki je bil, precej upravičeno, v nedeljo ob osmih zjutraj skoraj povsem zapuščen. Na atijevo srečo so na glavnem trgu ravno odprli kavarno, tako da je bila vsaj prva jutranja kava pod streho. Starša sta potem pot iz Quimperja nadaljevala s kolesi, jaz pa sem se odpeljala do Concarneau-ja, mesta z izjemno dobro ohranjenim starim jedrom, ki je stisnjeno za visoko kamnito obzidje in krog in krog obdano z morjem. V Concarneu-ju sem prvič poskusila tradicionalne bretanske maslene tortice iz listnatega testa, imenovane kouign amann (kar je pravzaprav samo bretonski izraz za masleno tortico). Sladica izvira iz kraja Douarnenez, nedaleč od Quimperja, kjer so jih prvič pripravili okoli leta 1860. Osnovni, tradicionalni recept se drži načela, 40% testa, 30% masla in 30% sladkorja, tako da si ni težko predstavljati, kakšna kalorična bomba je vsaka izmed teh tortic.
Še nekaj časa sem sledila obalni cesti in se tu in tam ustavila v kakšni od boga pozabljeni vasici, kjer kraljujejo upokojeni slikarji in pesniki, ki črpajo navdih iz umirjenih a slikovitih prizorov Bretanije. V preteklosti med slikarji še posebej priljubljeno je bilo mestece Pont Aven, kjer so v drugi polovici 19. stoletja ustvarjali francoski post-impresionisti, med katerimi je najbolj znan prav gotovo Paul Gauguin. In čeprav je Pont Aven s svojim majhnim pristaniščem, številnimi mlinskimi kolesi in reko Avon, ki se vije med ulicami res čudovit, pa vzdušje nekoliko pokvarijo velike skupine turistov in ogromni turistični avtobusi, ki se morajo preriniti prav v središče mesta.
Popoldne sem se zapeljala do Carnaca, kjer se nahaja eno največjih neolitskih arheoloških najdišč, saj se pokončno in v vrste zloženo kamenje vleče kilometre daleč. Predhodniki Keltov so po Bretaniji in Normandiji postavili številne dolmene, menhirje in kamnite grobove, a toliko kamenja na kupu, kot ga je v Carnacu ni moč najti nikjer drugje. Približna številka se giblje okoli 3000, postavljeni pa so bili med 4500 in 3300 pr. n. št. Seveda so se skozitisočletja kamni uporabljali za vse mogoče namene in je zato zdajšnja postavitev nekaterih kamnov precej kontroverzna. 1860, ko so se tedanji izobraženci prvič pričeli zanimati za nenavadno kamenje pri Cranacu, je menda pokonci stalo le še okoli 700 od 3000 kamnov. Leta kasneje je sledila obsežna restavracija, s katero pa se marsikdo ni strinjal, saj so bila nekatera območja
Vse postavitve megalitov so danes ograjene in poleti se je med njimi prepovedano sprehajati, saj so trume turistov potacale vso vegetacije in je zato vse skupaj izgledalo precej upostošeno. Sprehod med megaliti je tako mogoč samo med novembrom in aprilom, ko je turistov neprimerno manj in tako tudi škoda ni tako velika, poleti pa samo za mastne denarce v obliki vodenega ogleda.
Iz Carnaca sem se odpeljala v Vannes, z ogromnim obzidjem obdanega mesta, ki je prav gotovo vredno kaj več kot samo kratkega postanka. Obzidje, ki so ga gradili vse od 3. pa do 17. stoletja, obdajajo pisani vrtovi, na katere je najlepši razgled z vrha stolpa Connétable, ki je bil zgrajen sredi 15. stoletja. Zanimivo je, da njegov prvotni namen ni bil obramba mesta, temveč so v njem uredili bivalne prostore, saj je vsaka soba opremljena s kaminom in precej večjimi okni, kot bi jih potrebovali za obrambo. V 18. stoletju so ga potem sicer spremenili v zapor, a zunanjost je ostala nedotaknjena. Staro mestno jedro je polno ozkih srednjeveških ulic in s hrastovim lesom obitih hiš, sredi glavnega trga pa nekoliko prevelika kraljuje bazilika Sv. Petra.
Večer sem preživela v solinah v bližini mesta Guérande. Ker je sonce že zahajalo, so bile soline povsem zapuščene. Samo nekaj polojnikov in belih čapelj je v solnih bazenih iskalo večerjo, a se sploh niso zmenili zame, tudi ko sem se jim povsem približala. Sedla sem na rob bazena in opazovala sonce, ki je počasi tonilo v morje, solni bazeni pa so se zlato lesketali.