Na vse zgodaj zjutraj so La Gambo obiskale kapucinke, ki so prišle iskati zajtrk na bližnje oljne palme. Tako smo že pred zajtrkom občudovali ta mala spretna bitja in se jih kar nismo mogli nagledati. Nam, vedno lačnim študentom, pa je kuharica medtem za zajtrk pripravila čisto prave palačinke z javorjevim sirupom. Po zajtrku smo se odpeljali do mesta Rio Claro. Mesto ni nič posebnega, z nekaj trgovinami na kupu in enim nedelujočim semaforjem in eno bencinsko črpalko. Nakupili smo sadje (guanabano, sapote, ananas in mango) in nekaj slaščic iz bližnje pekarne, tako da se je postanek vseeno izplačal.
Malo naprej od Ria Clara živi Robert, Američan po rodu, vendar v Kostariki živi že celo večnost. Pričakal nas je s celim tropom majhnih psov, ki so divje lajali, in s polno mizo pečenih banan. Banana, ki jih tukaj uporabljajo za kuhanje in cvrtje se imenujejo platanos in surove niso užitne, ocvrte v obliki čipsa pa so omamno dobre. Robert nas je potem popeljal po svojem ogromnem vrtu in nam predstavil najzanimivejše vrste rastlin. Čisto za vsako rastlino je vedel, kako se je uporablja v tradicionalni medicini in nam ves čas delil nasvete, kakšen čajček si skuhati če nas boli to ali ono. Žal so bili recepti za domačo uporabo nekoristni, saj so vsi po vrsti vsebovali rastline, ki jih je pri nas nemogoče dobiti. Sem si jih pa kljub temu zapisala, za vsak primer, če se kdaj preselim v Kostariko :D ...
Popoldne smo se vrnili v La Gambo in takrat se je zgodila tragedija brez primere. Moj fotoaparat je nehal delovati. Zaskočilo se je zrcalo in kljub temu, da sta ga fanta poskušala popraviti, jima ni uspelo. Pa zakaj ravno na potovanju in zakaj ravno zdaj? Takrat se je Tina ponudila, da lahko tudi jaz slikam z njenim fotoaparatom, ki je bil skoraj enak kot moj, jaz pa sem ji v zahvalo posodila moj objektiv (zato so vse nadaljnje fotografije posnete s Tininim fotoaparatom, fotograf pa včasih Tina, včasih pa jaz).
Večer smo preživeli vsak v svoji ležeči mreži. Brala sem knjigo o kolibrijih, hkrati pa opazovala enega izmed njih, ki se je cel čas hodil gledat v ogledalo. Potem je mimo prišel še neke vrste tropski divji petelin - no, neka kura v glavnem - in branja je bilo konec. Knjige bodo že počakale, ko pa se stvari dogajajo v živo.
Ko se je stemnilo, je sledil nov nočni teren z novimi zanimivimi odkritji. Na naše veliko začudenje smo našli celo majhnega pajka, ki se je lotil majhne žabe in jo čisto zares pojedel.