torek, 8. september 2015 Od Loare do Burgundije Zbudili smo se v tako megleno jutro, da se gradu v Amboisu z mostu sploh ni videlo. Počasi smo pozajtrkovali in se odpravili dalje, čeprav se megla ni in ni hotela razkaditi. Vozili smo po vijugasti cesti, ki celo pot sledi rečni strugi in se najprej ustavili v kraju Chaumont sur Loire. Chateau de Chaumont je eden izmed lepših gradov v dolini Loare, a je bil ob našem prihodu žal še zaprt. Tako sem se na mesto ogleda gradu sprehodila po vasi in do reke - nikjer ni bilo nikogar, pa čeprav ura niti ni bila tako zgodnja.
Pot sem nadeljevala do gradu Chambord, največjega gradu v dolini Loare, ki pa ni bil nikoli povsem dokončan. Pri njegovem načrtovanju naj bi sodeloval celo Leonardo da Vinci, ki je bil pri francoskem kralju Francisu I. precej dobro zapisan. Grad ima 440 sob, 282 kaminov in 84 stopnišč. Med Francosko revolucijo so precejšnji del pohištva prodali, nato pa je bil grad dolga leta zapuščen. Med 2. svetovno vojno so ga uporabili kot skladišče za umetniške zbirke iz Louvra in še nekaterih drugih muzejev, po vojni pa končno obnovili in odprli za javnost.
Zadnji v vrsti gradov, ki sem jih obiskala je bil Sully sur Loire. Do tja sem se pripeljala po dolgih kilometrih ravne ceste skozi sicer čudovite, a na čase strašljivo samotne gozdove. Približno enkrat na uro sem se zapeljala v kakšno vasico s štirimi hišami, sicer pa nič, razen dreves in ceste.
Iz doline Loare so me ovinkaste ceste pripeljale med neskončna polja in vinograde - v Burgundijo, deželo vina in dobre hrane. Med požetimi polji in z gozdovi poraslim gričevjem so razmetane majhne srednjeveške vasice, ki so vredne vsaj kratkega postanka, sicer pa se je tukaj Francija zdela kot najredkeje poseljena dežela na svetu.
Mami in ati sta se medtem, ko sem jaz križarila po podeželju, ustavila v mestu Semur en Auxois, ki je po njunem pripovedovanju eno lepših mest v Burgundiji in nato še v nekoliko večjem Auxerre-u, ki pa je menda tudi prav simpatičen. Srečali smo se šele pozno popoldne in se skupaj sprehodili po Avallonu. Nato sva se z mami odpeljali v Vezelay, ki je znan po z Unescom zaščiteni baziliki Sv. Magdalene, ati pa se je odpravil naprej, vse Beaune-a, kjer smo namrevali prespati in nam pripravil večerjo.