Obetal se je še en lep sončen poletni dan - čisto prelep za sedenje v pisarni - zato sem atija prepričala, da sva si privoščila še en izlet v planine. Tokrat sva se podala na špičasto kraljico Kamniškp-Savinjskih Alp, 2350 m visoko Ojstrico. Na pot sva krenila ob nečloveško zgodnji uri, kot se za poletno planinarjenje spodobi. Seveda sva potem obvezne četrt ure zabila še v Nazarjah, da je ati dobil svojo nujno potrebno prvo kavo, sicer bi bil dan malodane izgubljen :D. V pekarni sva se založila še z nekaj hrane za na pot, nato pa se po ovikansti in majčkeno prepadni cesti odpeljala do Planine Podvežak.
Iz Podvežaka sva sledila markirani pot čez planino in se nato vzpela po gozdu do odprte, položnejše pokrajine. Ob poti sva srečala malega gada, ki naju je sumničavo motril, ko sva ga obšla in mu za nekaj sekund zakrila sonce. Prav tako ni bil najbolj navdušen nad fotografiranjem, zato sva ga raje pustila pri miru. Ob poti sva pobrala še nekaj gozdnih jagod, sicer pa sva se z nekaj krajšimi postanki za rehidracijo - vroče je bilo, da sva po malem kar izparevala - precej hitro približevala Mali Ojstrici. Na vrhu Male Ojstrice stoji lepo spolirana replika Aljaževega stolpa v pomanjšanem merilu (mogoče 1:8? :D), kar je precej koristno, sicer res ne bi vedel, da si po pomoti zašel na kakšen poseben vrh. Atija je za trenutek prijelo, da bi si stolpič naložila v nahrbtnik in ga zapičila na vrh domačega skalnjaka, a si je na srečo še pravi čas premislil.
Zadnji del poti, ki poteka po precej strmih pobočjih, je za odtenek nevarnejši in zato toliko bolj zanimiv. Pogled preko grebena razkrije vrtoglav prepad v smeri Logarske doline in če se ti tam uspe prekucniti na drugo stran, spust končaš direktno za šankom kmečkega turizma v Robanovem kotu. Čaka naju še nekaj klinov, nato pa preko zadnje škrbine prispeva na vrh. Z vrha je čudovit razgled na celotno verigo Kamniško-Savinjskih Alp, na sosednjo Planjavo in vse tri Rinke, ki se dvigujejo nad Okrešljem. Po tem, ko se prijazen gospod ponudi, da naju slika, se spustiva nekoliko pod vrh in se zagrizeva še v zadnje domače breskve, ki so vzpon preživele slabše kot midva - z nekaj manjšimi podpludbami in odrgninami.
Spust narediva po drugi poti - tisti, ki pelje do Kocbekovega doma na Korošici, kjer pridejo na vrsto še štručke in pašteta. Ljudi pred kočo je malo morje, zato se usedeva nekoliko stran, na hlod ob robu pašnika in med malicanjem opazujeva krave. Ni ga boljšega občutka, kot po spustu sezuti gojzarje in prešvicane zokne in končno spet svobodno pomigati s prsti :). No, potem ga tudi ni hujšega kot nazaj obuti prešvicane zokne in se delati, da je vse kul ...