Marec je bil letos čudovito sončen in (pre)topel. Pretopel samo z vidika globalnega segrevanja. Za tiste, ki nas še pri 20 stopinjah zebe, je bil ravno pravšenj (Aljoša, hecam se, no :P). Sneg se je stopil že vse tja do 2000 m in obetal se je celo še kakšen pošten vzpon na dvatisočake, preden se junija ponovno odselim na Nizozemsko. A ni šlo tako enostavno. Druga polovica aprila je prinesla poštene ohladitve in dež. In še več dežja. Potem pa še sneg - tako rekoč do nižin. Krasno.
Petek je po mrzlem in deževnem tednu končno obetal nekaj sonca, zato ga bilo potrebno primerno izkoristiti. Iz Celja smo se skupaj s Stino in Janom zapeljali do Podolševe. Po nižinah je ponoči pošteno pritisnila zmrzal - v Celju je zjutraj kazalo -4. Adijo domače sadje. Po tihem sem upala na čim močnejšo inverzijo in med vožnjo preračunavala, če imam s seboj dovolj zimskih oblačil za načrtovani (zimski) vzpon na Olševo. Ko smo parkirali pri Rogarjevi kmetiji (ki poleti streže odlične štruklje), mi je pogled ušel na termometer v avtu. -8°C! Fajn, toliko o inverziji. Na sebe navlečem vse, kar sem vzela s seboj - od termoflisa pa do puhovke in medtem ko z Janom na soncu čakava, da podoben manever uspe še Stini, me že tako zebe, da pod puhovko stlačim še zadnjo plast, ki sem jo sicer hranila za hude čase.
Ko si Stina po nekajminutnem odločanju o najprimernejši obutvi na koncu vseeno obuje visoke gojzarje, smo končno pripravljeni na pot. Vzpon po zasneženem gozdu je zimsko pravljičen. Sneg se blešči v jutranjem soncu, ki proseva skozi smreke in sliši se le šumenje vetra. Le mrzlo je tako zelo, da me po četrt ure hoje skozi ledeni gozd tako zanohta, da me pred zanesljivo amputacijo prstov rešijo samo še Janove volnene rokavice. Kmalu prispemo do table, ki označuje državno mejo med Slovenijo in Avstrijo, pot pa nato nekaj časa pelje po ozemlju naših severnih sosedov. Lepa je, ta sosedova zemlja :D. Razmišljam, če sem mogoče ravnokar postala ilegalni imigrant.
Po slabi uri hoje prispemo do Potočke zijalke, kraške jame, kjer se konča t.i. Medvedova pot. "Medvedova pot" je najnovejša skovanka za tematsko pot, ki po novem pelje s Podolševe do Potočke zijalke. Druga cvetka tega, z evropskimi sredsvti financiranega projekta je še preimenovanje Potočke zijalke v Potočko zijavko. Menda tako ne bo več dileme, ali naj se lk v besedi izgovarja kot lk ali wk. No, Štajerci imamo zdaj drugačno težavo. Ne vemo namreč, ali naj vk izgovarjamo kot wk ali fk :P. V Potočki zijalki so sicer izkopali bogato arheološko nahajališče ledenodobnega človeka iz mlajšega paleolitika, med drugim več sto kosov kamenega in koščenega orodja, nekaj deset kurišč ter nepregledno število kosti jamskega medveda in še okoli 40 drugih živalskih vrst. Nekaj časa smo se lahko celo pohvalili z najstarejšo šivanko na svetu (35 000 let), a so pred kakšnim letom v Sibiriji odkrili še 15 000 let starejšo in to celo takšno z ušesom, tako da je naša slava splavala po vodi.
Od jame je sledil še enourni, občasno nekoliko spolzek vzpon na vrh Olševe. Z vrha se je odprl čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, v ozadju pa še na verigo Julijcev s Triglavom na čelu. Z Oblega kamna smo hoteli pot nadaljevati še proti Govci, a smo se morali obrniti, ko je Stina med hojo po ruševju na svojo novo jakno staknila smolo. Potolažila se je šele, ko smo se malo pod vrhom usedli v travo in iz nahrbtnika potegnili dobrote mozirske pekarne Mišmaš. Ni kaj, njihov skutin kolaček je res božanski.
