ponedeljek, 19. april 2014 (Nič več) bohemski Montmartre
Na vse zgodaj zjutraj sva se odpeljala na pokopališče Père Lachaise, ki leži na vzhodni strani mesta, na njem pa so pokopani številni znani Parižani, kot na primer pisatelja Honoré de Balzac in Oscar Wilde, skladatelj Frédéric Chopin, ljubitelj magdalenic, Marcel Proust, pa Jim Morrison, pevec skupine The Doors in pariški slavček - Édith Piaf. Tudi brez slavnih imen in neštetokrat poljubljenega groba Oscarja Wilda je največje pariško pokopališče neverjetno očarljivo za tako morbiden kraj. Menda je čakalna lista za prostor na pokopališču nepredstavljivo dolga, prijavijo pa se lahko samo kandidati s stalnim prebivališčem v Parizu.
Iz Père Lachaise-a sva se s podzemno železnico odpeljala do Montmartra, kjer sva preživela preostanek dneva. Najprej sva se sprehodila mimo Moulin Rouge-a, kjer se je konec 19. stoletja iz zaprtih prostorov kurtizan na oder preselil sloviti can can. Za takratni čas škandalozno kazanje spodnjega perila z dvigovanjem krila danes med gledalci verjetno ne bi naredilo pretiranega vtisa, zato se današnje predstavo končajo kar zgoraj brez. Cene predstav se začnejo pri okoli 100 eur, skupaj z večerjo pa se povzpnejo tudi čez 200 eur, tako da se lahko moramo tisti s tanjšo denarnico zadovoljiti z ogledom videov na Youtubu.
Že s prvega potovanja po Parizu smo domov prinesli tri kopije Henri de Toulouse-Lautrecovih posterjev, ki jih je naslikal kot reklamni material za predstave v Moulin Rouge-u in zdaj krasijo naše stopnišče. Kljub temu da gre za enega boljših post-impresionističnih slikarjev, se mi zdi, da so njegovi sodobniki Van Gogh, Gauguin in Cezanne pobrali večji del slave. Obsežno zbirko njegovih del smo si pred leti ogledali še v njegovem rojstnem mestu Albiju, na potovanju po Provansi in Pirenejih.
Montmarte je v 19. stoletju postal zbirališče slikarjev in drugih bohemov. Tu so študirali in ustvarjali številni veliki slikarji kot so Dali, Matisse, Van Gogh, Picasso, Renoir, Monet, Mondrian in Lautrec. Slikarji se sicer še vedno zadržujejo v tem predelu Pariza, a jih danes povsem zasenčijo trume turistov, ki se valijo skozi ozke uličice. Na srečo se velika večina turistov zadržuje na glavni ulici, ki pelje naravnost do bazilike Sacre Coeur, ki stoji na vrhu montmartrskega griča. Kljub vsemu na Montmartru danes ni več prav veliko bohemskega. Celo mlini na veter, ki so nekoč stali tu, so izginili - vsi razen enega, tri stoletja starega mlina z Moulin de Galette. Družina, ki je takrat živela v mlinu je bila znana po božanskem črnem kruhu, galette, ki ga je pekla gospodinja. Danes je v mlinu restavracija, kjer strežejo prepoznavne jedi francoske kuhinje, kot so escargots (polži), ratatouille (enolončnica, ki sicer izvira iz Provanse), crème brulée (omamno dobro sladica, podobna katalonski kremi) in pa seveda galette, menda po družinskem receptu.
Po krajšem sprehodu po stranskih ulicah sva končno prispela do Sacre Coeur. Kljub precejšnjemu številu ljudi na Montmartru za vzpon na kupolo bazilike ni bilo nobene gneče. Pravzaprav sva bila edina, ki sva se takrat povzpela po neskončnem zavitem stopnišču vse do vrha, od koder je razgled na mesto zares enkraten.