Pot proti Pekingu smo začeli v Benetkah, od koder smo preko Alp poleteli proti Zürichu. Drugi polet, iz Züricha proti Pekingu je trajal dobrih devet ur in se je proti koncu že pošteno vlekel. Ob petih zjutraj smo tako pristali v megleno in zadušljivo kitajsko prestolnico.
Prvi šok je bilo pomanjkanje zraka, potem to, da na bankomatu najprej nismo mogli dvigniti denarja in na koncu še ledeno mrzla klima na vlaku do mesta. Ko nam je potem vseeno uspelo priti do denarja, smo najprej poiskali hostel, samo da smo se znebili velikih nahrbtnikov, zaradi katerih smo pri vsej tej vlagi v zraku švicali kot nori. Sicer pa je prvi dan minil v okrevanju zaradi časovne razlike in neprespane noči na letalu. Vse kar nam je uspelo, je bil sprehod do železniške postaje, kjer smo kupili karte za spalnik proti Pingyao in večerni sprehod po mestu. Ljudi je bilo povsod veliko, kar se za skoraj 21-milijonsko mesto pač spodobi, še posebej živahna pa je bila železniška postaja. Ljudje so hiteli sem ter tja, se hladnokrvno prerivali v vrsto in tovorili nepredstavljive količine prtljage.
Po glavni sprehajalni ulici so ljudje zvečer prodajali ves možen svetleči kič, ki si ga lahko zamisliš. Tako so prodajalci laserjev svetili v nebo, da je spominjalo na zabaviščni park in če si imel srečo, ti je kdo posvetil direktno v oči. Zvečer je po ulici vozil tudi stari leseni tramvaj, vendar samo do enajste ure. Takrat so namreč po mestu pogasnili pol javne razsvetljave in naenkrat so bile ulice skoraj prazne. Na srečo smo se že pred "uro za spanje" dobro najedli. S palčkami nismo imeli večjih težav, res pa je, da se z domačini ne bi mogli kosati, kakor tudi ne z njihovim cmokanjem in srebanjem in pljuvanjem kosti po mizi.