Po prihodu v puščavski svet na južni strani Atlasa je bil naš prvi postanek v Aït Benhaddou-u, čudovitem puščavskem mestu z izjemno fotogeničnim ksarom. Nič čudnega torej, da so v njem snemali kar nekaj filmov (npr. Gladiatorja), poleg tega pa je že skoraj trideset let pod Unescovo zaščito. Leži na desnem bregu v tem času skoraj povsem izsušenega vadija, v njem pa še vedno živi okoli osem družin. Večina ostalih prebivalcev vasi živi na drugi strani reke, v novejšem delu. Ljudje tukaj se preživljajo s prodajo spominkov, v novejšem delu pa je odprtih tudi nekaj prenočišč in restavracij.
Med našim obiskom mesta je pihal skorajda orkanski veter, kar je pomenilo, da je pesek ob močnejših sunkih vetra z vso silo bičal v obraz, kmalu pa smo ga imeli tudi v očeh in med zobmi. Po ozkih ulicah, med kasbahi iz blata smo se povzpeli na grič za mestom, a nismo vztrajali prav dolgo, saj nas je veter dobesedno premikal naokrog.
Prenočili smo v manjšem in prijetnem mestu Ouarzazate-u. Po dobri večerji smo poskusili še slane in okusno začinjene palačinke, ki jih je tetka pekla na ulici. Veter se je proti večeru nekoliko umiril, a je kljub temu postajalo precej hladno, tako da smo se po sprehodu skozi mesto odpravili nazaj proti prenočišču.
Zjutraj smo si pogledali še kasbahTaourirt, edino zgodovinsko stavbo v mestu, kjer so svoja dela razstavljali lokalni umetniki. Kar se mi zdi pri tukajšnji gradnji izjemno zabavno, je to, da je videti, kot da hiš niso zgradili ravno po kakšnem dodelanem načrtu. Nekatere sobe so namreč tako majhne, da so praktično neuporabne, prav tako nekateri hodniki, ki so tako ozki, da se skoznje zrineš le s težavo. Po drugi strani pa je prav zabavno, saj notranji prostori tvorijo pravi mali labirint.