sobota, 10. september 2016 Na šesti najdaljši ledenik na svetu
Mrzlo jutro na nekaj čez 3500 m smo ublažili z vročim čajem in ovseno kašo v mleku, nato pa kar kmalu zagrizli v breg, ki nas je še ločeval od prelaza. Nad 3500 m počasi začutiš tudi pomanjkanje kisika, saj hoja v breg postane počasnejša, dihaš pa kot parna lokomotiva. A na srečo noben od naju ni imel kakšnih posebnih težav zaradi višine. Sama sem jih izkusila že kar nekajkrat, a sem se v tem času naučila tudi nekaj trikov (če dovolj počasen vzpon ni mogoč), kako se simptomom čim bolje izogniti, oziroma jih vsaj omiliti.
Slabo uro smo potrebovali, da smo se vzpeli na prvo polico, približno na pol poti navzgor, kjer smo naredili krajši postanek pred končnim vzponom na prelaz Tyuz. Mimo manjšega jezera, ki je, kot vsa ostala jezera tukaj, nastal kot posledica taljenja ledenikov z okoliških pobočij, smo se spet strmo vzpeli po gruščnatem pobočju. Ker se je poletje bližalo koncu, so bili ledeniki v letnem minimumu, res pa je, da se njihova površina tudi sicer zadnja leta izjemno hitro zmanjšuje. Od leta 1961 je pogorje Tian Shan izgubilo kar 27% ledeniškega snega, kar je veliko več od svetovnega povprečja, ki znaša "le" 7%. Napovedi so res zaskrbljujoče, saj znanstveniki predvidevajo, da bo do leta 2050 zaradi vedno višjih poletnih temperatur v Tian Shan-u izginilo kar polovico preostalih ledenikov.
Malo pod vrhom smo opazili skupino sibirskih kozorogov, ki so tekli čez nasproten breg. Sibirski kozorog je največji izmed vseh vrst kozorogov, rogovi samca pa merijo tudi do 120 cm. Zaradi svoje velikosti je menda precej zaželjen med ruskimi lovci, ki v Tian Shan od septembra do novembra prihajajo zaradi lovskega turizma. Še višje na spisku zaželjenih trofej pa je v Kirgiziji ogrožen pamirski ali marco polo muflon, prepoznaven po ogromnih spiralnih rogovih. Z nekaj brskanja po internetu izvem, da je v Kirgiziji cena za dovolilnico za enega ustreljenega muflona 15000$, za kozoroga 3000$ in za volka 800$. Grozljivo.
Po dobri uri in pol prilezemo na vrh prelaza Tyuz (4001 m), od tam pa se brez nahrbtnikov povzpnemo še 200 m više, od koder je lep razgled na dolino reke Inylchek in pettisočake na drugi strani doline. Najvišji vrh, ki mu stojimo nasproti, je Nansen peak s 5697 m, na debelo prekrit z ledeniškim snegom in osvojljiv samo z alpinističnim vzponom. No, pravzaprav tukaj vse, kar je višje od 4500-5000 m zahteva cepin, dereze in seveda potrebno znanje, tako da sva se odločila, da si najlažje osvojljiv sedemtisočak (Lenin peak) pustiva za kdaj drugič :).
S prelaza je sledil hiter in zabaven spust po melišču proti Inylcheku, vmes počitek za kosilo, nato pa še skoraj tri ure hoje proti naslednjemu načrtovanemu taboru. Kraji, kjer prenočujemo so zmeraj v bližini kakšne reke ali potoka, kjer dobimo vodo za kuhanje in obnovimo zaloge vode. Voda je sicer za domačine pitna, pohodnikom pa nefiltrirana velikokrat povzroča težave, zato jo je pametno uporabljati filter, saj so prebavne težave zadnje, kar bi na trekingu želeli. Na večer tretjega dne smo se po skoraj sedmih urah hoje utaborili na travnati zaplati tik pred začetkom ledenika. Šotore smo postavili še ravno pravi čas, da smo se pred nevihto lahko zatekli na suho.
Četrto dopoldne smo končno prispeli do čelne morene ledenika Inylchek. Spodnji del ledenika čez poletje izgubi ledeni pokrov, ki se do septembra umakne že povsem do baznega kampa pod mogočno goro Khan Tengri na samem začetku doline; a pod površjem ledenik ostaja zamrznjen. Ledenik Inylchek je šesti najdaljši ledenik izven polarnih območij. Sestavljata ga krajši severni in daljši (60,5 km dolgi) južni rokav, ki smo ga prečkali tudi mi. Kar težko si je bilo predstavljati, da so ogromni morenski nanosi kamenja in skal pod nami zamrznjeni od 150 do 200 m globoko. Med poletnim taljenjem ledenika se v dolino stekajo ogromne količine vode, ki na površje pridrejo prav za ledeniško moreno - in to s kakšno silo! Voda na površje bruha kot kakšen gejzir in iz ničesar naenkrat nastane velika, deroča reka.
Ledeniške nanose smo prečkali za izvirom, saj je reka enostavno preveč deroča, da bi jo lahko varno prebredli. Skorajda eno uro smo potrebovali, da smo čez moreno prečili dolino in prispeli na drugi rečni breg. Z druge strani smo se lahko tudi povsem približali bučečemu izviru, ki je bil od blizu videti še bolj neverjeten - vodič ga je v šali poimenoval kar jacuzzi. Po prečenju ledenika smo se spustili kak kilometer navzdol po dolini, kjer se nahaja kamp Iva. Čeprav ob tem času prazen, pa julija in avgusta gosti precejšnje število pohodnikov in alpinistov. Zdaj so za njimi ostali samo ostanki kurišč in nekaj smeti, sicer pa smo bili še zmeraj povsem sami. Kar nekoliko sem si oddahnila, da sva si za potovanje izbrala september, saj sta bila mir in tišina neprecenljiva.