Po prihodu iz Londona nazaj na Nizozemsko sem dokončno magistrirala in tako (na žalost) najverjetneje za zmeraj opravila s študentskim življenjem. Hkrati pa je bil to tudi odličen izgovor za težko prislužene počitnice. Tako sem se s svojim avtom pridružila staršema, ki sta z avtodomov na Nizozemsko bratu pripeljala prtljago in skupaj smo krenili proti Franciji.
Vozili smo čez Belgijo, ki sem jo v času življenja na Nizozemskem dodobra prečesala, in naprej proti severni Franciji. Ker je vremenska napoved obljubljala popoldanski dež, smo se odločili, da si pred prihodom v Normandijo ogledamo še kakšno mesto in si večji del Alabastrske obale pustimo za naslednji dan. Prvi postanek smo tako naredili v Amiensu, ki leži v provinci Pikardiji, znanem predvsem po največji gotski katedrali v Franciji, ki je del Unescove kulturne dediščine. Menda ima največjo prostornino na svetu - 200 000 kubičnih metrov, dvakrat toliko kot slovita Notre Dame v Parizu. Sprehodili smo se po mestu, kjer je del svojega življenja preživel tudi sloviti Jules Verne, potem pa so se nad mesto začeli zgrinjati grozeče črni nevihtni oblaki, zato smo jo počasi mahnili nazaj proti avtu. Pisane hiše ob reki in kanalu so dobesedno žarale v primerjavi s črnim nebom v ozadju, a močan veter je napovedoval prihajajoč naliv.
Vožnjo proti zahodu smo nadaljevali v nalivu, ki pa se je vnesel, ko smo prispeli do prvega kraja na Côte d'Albâtre, Veules-les-Roses. Minilo je natančno leto in 2 meseca od kar sem bila nazadnje tu. Vreme je bilo ironično skorajda enako, žalostno obačno z ledeno mrzlim vetrom. Turistov ni bilo na spregled in jabolčna pita v isti slaščičarni kot ob prvem obisku je vsaj nekoliko razvedrila dan. Klifi so bili kljub sivemu dnevu videti osupljivi kot zmeraj in nad morjem se je počasi jasnilo.
Dan počasi bližal koncu, zato smo se zapeljali do sosednjega kraja, Saint Valery en Caux, z urejenim parkiriščem za avtodome prav pod klifom. Pred večerjo smo se sprehodili pod klifi in ker je bila ravno oseka, se je morje umaknilo daleč od pečin. Mami je sicer ves čas skrbelo, da bi nas ujela plima in je tako bolj zadržano stopicala za nama in si vidno odahnila, ko smo se spet obrnili nazaj proti parkirišču.