četrtek, 28. julij 2011; posodobljeno v sredo, 13. julija 2016 Prvi vtisi
Za nama je bila precej dolgo pot - najprej z vlakom do Münchna, nato z Oman air-om do Muscata in od tam končno do Šrilanke. Sopara, ki naju je pričakala ob izhodu iz letališča v Muscatu nama je za trenutek vzela sapo, toda kaj kmalu nama je bilo samo še prijetno toplo. Na letališču sva imela nekaj več kot šesturni nočni postanek, ki sva ga poskusila prespati na neudobnih letaliških stolih. Vmes sva bila zaradi dolgega postanka upravičena celo do toplega obroka, ki pa po pričakovanjih seveda ni bil ne vem kaj.
Ker sva na Šrilanko prispela v jutranjih urah, sva imela na razpolago še cel dan. Najprej sva se ustavila v Negombo, ki ni nič posebnega in ni vredna daljšega postanka, a je zaradi bližine letališča tranzitna točka za veliko popotnikov. V načrtu sva imela, da se čim prej premakneva naprej, in sicer v Kandy, drugo največje mesto na otoku. Med vožnjo sva skozi okno opazovala preproste hiške in otroke, ki so se igrali na cesti, družbo pa so jim delali garjasti psi. Promet na Šrilanki je totalna zmeda razmajanih starih avtobusov, avtov, tuk tukov, kolesarjev in živali. A še najbolj me je presenetil prizor, ko je ženska na vrvici za seboj ob cesti peljala dva ježevca.
Na poti med Colombom in Kandyjem sva se ustavila v vasi Pinawella, ki je najbolj znana po sirotišnici za slone. Čeprav je bila sirotišnica leta 1975 ustanovljena z namenom pomagati osirotelim slonjim mladičem, je kmalu postala prava turistična atrakcija. Obiskovalci so bili seveda dobrodošli, saj so prinašali denar, ki so ga oskrbniki potrebovali za nakup hrane in ostalih potrebščin za slone. Danes poleg osirotelih mladičev v sirotišnici sprejemajo tudi »upokojene« delovne slone, vsako leto pa se skoti tudi nekaj novih mladičev.
Dvakrat na dan se okoli 80 slonov sprehodi do reke, kjer med čofotanjem po vodi vidno uživajo tako mali slončki kot turisti. Čeprav je bil prvoten namen sirotišnice iskreno pomagati osirotelim živalim, se je s prihodom turistov vse skupaj obrnilo v povsem drugo smer – zdi se mi, da so zdaj sloni tisti, ki pomagajo domačinom iz turistov potegniti kar največ denarja. Situacije ne poznam dovolj dobro, da bi lahko o njej zares sodila, toda ponudbe v stilu »fotografirajte se s slonjim mladičem« in »hranjenje slončka po steklenički za samo 50$« dajejo vedeti, da je vse skupaj postalo dobičkonosen posel.