ponedeljek, 15. junij 2014 Raflezija, največji cvet tropskega gozda
Po treh dneh aklimatizacije v Koti smo se končno premaknili naprej. Zgodaj zjutraj smo se z minibusom odpeljali v Ranau, od koder nas je eden izmed domačinov z razpadajočim kombijem zapeljal na željeno destinacijo - v Kokob. Zakaj ravno tja? Razlog je bil ta, da smo si želeli videti raflezijo, ki bi cvetela v naravi. Manjši problem je bil le v tem, da raflezija cveti samo 5 dni, pri čemer je zadnja dva dni že rjava in ne ravno najlepša na pogled. Edina stvar, ki torej preostane, je klicanje naokrog in spraševanje, ali kdo ve za kakšno, ki ravno cveti.
Najprej smo poklicali v Rafflesia Forest Reserve, gozdni rezervat, ki je zaščiten ravno zaradi raflezije. Ker tam trenutno ni bilo na vidiko nobenega razcveta, so nam svetovali, da pokličemo Poring Hot Springs, torej v bližini vročega vrelca in toplic pod Mt. Kinabalom. ”Ja, dve cvetita”, pravi gospa v polomljeni angleščini, ”ampak ena tretji, druga pa že peti dan. Pokličite še v vas Kokob in preverite, če imajo mogoče kakšno novejšo." In dobimo že tretjo telefonsko številko. A se je splačalo, saj nam v Kokobu potrdijo, da se bo naslednji dan šele odprla in imamo torej možnost, da jo vidimo v polnem razcvetu na prvi dan njenega kratkega življenja.
Tako smo se torej znašli v Kokobu. Razcvetena raflezija je rasla ne prav globoku v gozdu, za hišo enega izmed domačinov. Rafflesia je sicer cel rod parazitskih rastlin (28 vrst) in prav vse rastejo v jugovzhodni Aziji. Ker so povsem parazitske rastline, nimajo ne poganjkov in ne listov in niti pravih korenin. Edini organ, ki ga razvijejo poleg cveta, je t.i. havstorij, s katerim zajedajo gostiteljske rastline. Cvet lahko ima premer več kot meter in tehta tudi 10 kg, barva in vonj pa spominjata na razpadajoče meso, kar privablja glavne opraševalke - muhe. Cvet, ki smo ga videli mi, je imel premer 80 cm. Na zadnji sliki pa je želva vrste malajska mehkoščitka, ki smo jo opazili v bližnji mlaki.
Iz Ranau-a smo se zapeljali nazaj do vhoda v Narodni park Mt. Kinabalu, od koder bomo jutri začeli treking na Mt. Kinabalu. Treking na najvišjo goro JV Azije je precej draga zadeva. Nekatere agencije za 3-dnevni paket z dvema nočitvama računajo tudi po 1700 ringitov (400 eur). Najcenejša opcija je, da se precej vnaprej rezervira prenočišče direktno preko Sutera Sanctuary Lodges, ki upravljajo Laban Rato (kočo, kjer se prespi pred vzponom na vrh). Za prvo noč se prenočišče splača poiskati pred vhodom v park, cena gorskega vodnika, ki je za vzpon obvezen, pa je tako ali tako fiksno določena in se plača na dan vzpona.
Ko sem izvedela, da je to pač najcenejša možna opcija, sem že sredi marca, torej že dobre tri mesece prej, takoj kontaktirala Sutera Sanctuary Lodges. Odgovor, ki sem ga dobila, ni bil preveč optimističen, saj so mi dejali, da nimajo več prostih mest, da pa lahko poskusimo rezervirati preko agencij, ki pokupijo prosta mesta. Sledilo je dodatno brskanje po internetu, in ostali sta nam dve možnosti. Prva je bila, da tvegamo in poskusimo dobiti poceni paket, ko smo že enkrat v Koti, druga možnost pa je bila, da poiščemo najcenejšo ponudbo preko agencije in se nato odločimo, ali je cena še sprejemljiva.
Najcenejša ponudba, ki sem jo dobila, je bila preko agnecije Sticky Rice Travel, ki je za 900 ringitov (210 eur) vključevala dve nočitvi, 7 obrokov in dovolilnico, doplačati pa je bilo potrebno vodiča in prevoz iz Kote Kinabalu, kar pa je bil tako ali tako minimalen strošek. Čeprav je bila cena še zmeraj visoka, smo se odločili, da vseeno rezerviramo in samo upali smo lahko, da nam jo ne zagode vreme ali kakšna druga nevšečnost.
Ob prijavi na recepciji smo dobili vsa potrebna navodila za naslednja dva dni in ključe sobe za prvo noč. Pričakovali smo najcenejšo sobo s skupnimi ležišči, dobili pa takšno, da smo se spraševali, ali nam morda niso dodelili napačne sobe. Vsekakor je bilo daleč najbolj moderno urejeno prenočišče, kjer smo kadarkoli spali, a nenazadnje to niti ni toliko pomembno, saj za spanje pa res ne potrebujemo luksuza. Po večerji smo naredili še krajši sprehod in opazovali vrh gore, ki se je bolj in bolj zavijal v oblake. Upali smo, da nas vreme vseeno ne pusti na cedilu.