Po umirjenem dnevu, ki smo ga preživeli v Ma'anu, je sledila avtobusna vožnja do Longshenga, od tam pa z drugim avtobusom do t.i. teras Longji ali v angleškem prevodu: Dragon's backbone rice terraces. Gre za hribovito območje, ki je bilo pred približno 500 leti preurejeno v obsežne riževe terase, ki se dvigujejo vse od dna doline pa do vrha hribovja. Vmes stoji več manjših vasic. Do najnižje ležečih vozijo avtobusi, do tistih najvišjih pa se je treba kar malo nahoditi. Ko je avtobus ustavil na postaji, nam je postalo jasno, da bo potrebno za najlepši razgled pošteno zagristi v hrib, navkljub težkim nahrbtnikom na ramenih. Tako smo se odločili, da se povzpnemo do najvišje ležeče vasi z imenom Tiantou in odločitev plačali s potokom znoja, ki nam je tekel po hrbtu.
Vendar je prekrasen razgled odtehtal slabo uro sopihanja v hrib. Na vrhu smo poiskali prenočišče in dobili sobici s čudovitim razgledom na terase. Potem smo večerjali na toplem večernem soncu in se na koncu prijetno siti po sončnem zahodu sprehodili do najbližje razgledne točke. Kar pa je bilo pri vsem skupaj najbolj zabavno, pa je to, da nikjer nisi mogel dobiti obroka z rižem, kljub temu da smo bili okrog in okrog obdani s samimi riževimi terasami.
Naslednje jutro smo se povzpeli čisto na vrh hriba, od koder se je odprl pogled na celo dolino in na našo malo vas. Riž, posajen na terasah, je v poletnem času že precej velik, toda kakšna dva meseca prej so terase še polne vode in pogled nanje še lepši. Vasice, usidrane med terase poseljujejo prebivalci etnične manjšine Yao. Tudi ta manjšina šteje nekaj čez 3 milijone ljudi in je razdeljena v več manjših skupin, ki govorijo različne jezike.