Vijugasta cesta se vzpenja in spušča med zelenimi andaluzijskimi griči, ko se kilometer za kilometrom približujemo Rondi. Večerno nebo se barva v vseh odtenkih rožnate in v avtu teče živahen pogovor o karnevalu, na katerega smo po naključju naleteli v Olveri. Med pogovorom skozi okno opazujem pokrajino, ki drvi mimo nas. Polja, ki so večji del leta odeta v odtenke rumene in zlate, so v tem letnem času nenavadno zelena. Jug Španije je s cvetočimi mandljevci že dodobra zakorakal v pomlad.
Ko dosežemo obzidje mesta, se že mrači. Hiša, ki bo danes naš dom, je ena izmed prekrasnih starih španskih hiš - ozka in visoka kamnita stavba, z lesenimi tramovi, ki se na obeh straneh stika s svojima, prav tako snežno belo pobeljenima sosedama. La Casita, kot ji lastnica ljubkovalno pravi, je sicer naprodaj, a je kljub čudovito prenovljeni notranjosti kupca zanjo težko najti. Že dolgo časa je minilo od takrat, ko je bila Ronda "mesto sanj" in navdiha za umetnike Rilkejevega kova. Rainer Maria Rilke, eden najslavnejših pesnikov in pisateljev takratne Avsto-Ogrske, je po dolgem premoru in pomanjkanju navdiha prave verze za nadaljevanje svoje zbirke Duino Elegies končno našel šele po prihodu v Rondo. Ronda je imela tisto nekaj, kar je Rilke brez uspeha iskal v Toledu, Cordobi in celo Sevilli. To je bil "ta neverjeten zrak" in hribovita pokrajina, "ki se na vse strani razprostira kot knjiga, iz katere bi lahko ves dan bral psalme."
Danes je Ronda še vedno čudovito mesto, a so turistični avtobusi, ki vsakodnevno pripeljejo in odpeljejo trume izletnikov, s seboj odpeljali tudi del njenega šarma. Za nekoliko bolj pristno izkušnjo se zato v mestu splača prespati, saj v Rondi prenoči le majhen del vseh obiskovalcev. Če primerno izberete še uro sprehoda, bo uspeh zagotovljen. Primerna ura je seveda stvar debate - z Mihom sva izbrala za marsikoga precej zgodnjo uro, saj sva sončni vzhod že opazovala z mosta Puenta Nuevo. Mogoče sva sicer za odtenek precenila zunanjo temperaturo (ali pa svojo toplotno kapaciteto?), a kljub prezeblim prstom je bilo jutro naravnost čarobno. In kar je bilo najboljše - bila sva sama. Povsod.
Sonce se je ravno dvignilo nad obzorje in ožarilo mesto ter s slano prekrita polja. Ko z mosta strmim v 120 metrov globok kanjon El Tajo, ki staro Rondo ločuje od nove, si ne morem kaj, da se ne bi spomnila na zapornike, ki so jih med špansko državljansko vojno pometali skozi okence na spodnji strani mostu. Nad srednjim obokom se namreč nahaja manjša dvorana, ki so jo nmed vojno uporabljali kot zapor in kazni so bile očitno vse prej kot prijetne. Grozljiv dogodek je precej natančno opisan v Hemingwayevem romanu Komu zvoni, čeprav pisatelj imena vasi v knjigi ne omenja. Sicer pa španska državljanska vojna Rondi res ni prizanašala, zato ni nenavadno, da je v nekaj letih iz mesta emigriralo skorajda celotno prebivalstvo.
Februar v Španiji gotovo ne sodi v visoko turistično sezono, a izven pomembnejši turističnih krajev včasih po cel dan ne srečamo nikogar. Tak, čudovito "osamljen" je bil tudi nacionalni park El Torcal de Antequera. Med vso, sicer izjemno zanimivo zgodovino in arhitekturo, ki jo je v tem delu Evrope ustvarila človeška roka, se je prileglo narediti krajši premor z umetninami Matere narave. In v El Torcalu si je res dala duška.
Prav tako kakor Alpe, se je tudi tukajšnje območje med orogenezo dvignilo iz morja in nastalo je do 1300 m visoko gorovje. Toda za razliko od Alp, kjer so se plasti večinoma nalomile in narinile po diagonali, so tukaj plasti ostale bolj ali manj vodoravno. Veter in voda sta skozi milijone let nekatere, mehkejše plasti zbrusila močneje kot druge, tako da so nastale prav neverjetne skalne oblike. Skozi nacionalni park potekajo tri pohodniške poti, dolge od 1,5 do 4,5 km, ki so speljane na razgledni vrh (1339 m), od koder se vidi čez cel El Torcal in v lepem vremenu menda tudi na severno afriško obalo. Kmalu po našem prihodu so sicer pričeli nastajati oblaki in vrhovi so se pričeli zavijati v meglo, tako da z razgledi ni bilo nič. Kljub temu pa smo si dali duška s plezanjem po skalah, ki so nas kot nekdanje navdušence računalniške igrice Rayman, še najbolj spominjale na Mr. Stone-a in njegov kamniti svet :D.