petek, 4. september 2015 Romantika na Rožnati obali
Pot po Bretaniji smo začeli v Dinanu, verjetno enem izmed bolj prikupnih krajev v tem delu Francije. Mesto se je ravno prebujalo in ljudje so s časopisi v rokah uživali ob prvi jutranji kavi in croissant-u. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro, za katerega se zdi, da ga je čas kar nekoliko obšel, naprej do reke in mimo gradu nazaj. V turstičnih informacijah smo si izprosili natančno avtokarto Bretanije, ki sta jo starša potrebovala za kolesarjenje, potem pa krenili naprej.
Na poti do Saint Brieuc-a smo se ustavili v kraju Lamballe, kjer smo čisto po naključju naleteli na odlično palačinkarno. Palačinkarn je v Bretaniji na tone, saj palačinke izvirajo prav od tukaj. Sladke crêpes so tradicionalno narejene iz bele moke in prelite z masleno karamelo, medtem ko so slane galletes narejene iz ajdove moke in polnjene s šunko in sirom, včasih pa je na vrhu servirano še jajce na oko.
Popoldne smo se ležerno vozili po obmorski cesti in ustavili vsakič, ko se nam je kraj zdel vreden postanka. Tako smo si pogledali samostan de Beauport iz začetka 13. st., ki še najbolj spominja na sceno iz kakšne grozljivke, nato pa spili kavo in čaj s čudovitim razgledom na Paimpol in otok Brehat. Še preden smo dosegli končni cilj tega dne, Côte de granit rose, smo v večernem soncu kakšno uro uživali v Lannionu ob reki Le Leguer, se povzpeli do cerkvice in nakupili sestavine za večerjo.
Do Ploumanac'h-a, ki leži tik ob Rožnati obali, smo prispeli tik ob najboljšem možnem času, tik pred sončnim zahodom, ko so skale in cvetočo vresje rdeče žareli. Cel večer, dokler se ni že povsem stemnilo, smo raziskovali obalo in vsak nov zaliv je postregel s kakšnim presenečenjem. Z atijem sva skorajda tekmovala, kdo po posnel lepše fotografije, čeprav se revež z majhno kompaktno kamero pač ni mogel kosati z mano. Mami se je pametno umaknila in na eni izmed skal uživala v spektakularnem sončnem zahodu in prelivajočih se barvah neba. Šele ko je bilo že skoraj povsem temno in jo je po malem začelo zebsti, je nekajkrat med vrsticami pripomnila, da nismo še nič večerjali in da bi mogoče vseeno počasi šli nazaj. No, saj v tretje pa sva ji,čeprav nerada, vseeno ustregla. :)