sobota, 13. september 2014 Sončna sobota na Schiermonnikoog-u
Schiermonnikoog je najmanjši od štirih frizijskih otokov, ki ležijo v Waddenskem morju. Večji del otoka pokriva narodni park, Waddensko morje pa je bilo leta 2009 skupaj z otoki vpisano tudi na Unescov seznam. Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj, saj sta nas čakali dobri dve uri vožnje do Lauwersoog-a, od koder vsake tri ure vozi trajekt. Vožnja na otok traja 45 minut, čeprav je razdalja med kopnim in otokom le okoli 8 km, saj trajekt med potjo naredi kar nekaj velikih zavojem, da se izogne plitvinam v prelivu. V času oseke se da namreč na otok priti peš, a le v spremstvu vodiča, ki natančno pozna pot.
Na otok smo prispeli okoli 10h, si izposodili kolesa in se podali po otoku. Svoj avto je na otok prepovedano pripeljati - dovolilnice imajo samo domačini, pa še to ne vsi. Tako na otoku vladajo kolesarji in pešči ... ne, pravzaprav samo kolesarji. Kolesarski izlet smo začeli v edini vasi na otoku, ki se prav tako imenuje Schiermonnikoog, kar v prevodu pomeni "otok sivih menihov". V 15. stoletju so se na otoku naselili menihi, a za njimi danes ni ostala nobena sled. V vasi je nekaj manjših hotelov in restavracij, ena trgovina, cerkev in pokopališče. Malo vstran stojita tudi dva svetilnika, bel in rdeč, obdana z nekaj majhnimi, s slamo kritimi hiškami. Na drugi strani otoka je ohranjen še nemški bunker iz 2. svetovne vojne in manjše vojaško pokopališče na katerem so pokopani vojaki, ki so umrli v letalu, ki je strmoglavilo na otok.
Za peščenimi sipinami se pričnejo plaže. In to ne kakršnekoli plaže, temveč 18 kilometrov belega peska, na katerem si poiščeš svoj prostor pod soncem in kilometre daleč ne vidiš žive duše. No ja, tu in tam se mimo pripodijo galebi in z malo sreče tudi kakšen tjulenj. Redko - vsakih nekaj let - na obali nasede tudi kakšen kit, a ga zaradi smradu na hitro odstranijo. Za popolno samoto se je sicer treba zapeljati nekoliko dlje od vasi, a to ni ravno problem, saj je tako ali tako vse ravno.
Na plaži smo si naredili piknik, potem pa poležavali na pesku. Ko smo imeli pesek že v očeh, smo se odločili, da se še malo premaknemo, zato smo odkolesarili proti vzhodnemu delu, kjer se pasejo krave in ovce. Proti večeru smo se vrnili v vas, se ustavili v eni izmed pizzerij na večerji, nato pa se ob 19.30 z zadnjim trajektom odpeljali nazaj na celino.