torek, 17. februar 2015 Grad kot iz pravljice bratov Grimm
Naslednji dan smo morali ob 8ih zjutraj prevzeti izposojeni avto. Avto smo sicer dobili hitro in brez težav, potem pa so se stvari nekoliko zakomplicirale. Iz neznanega razloga GPS ni imel naloženega pravega zemljevida, kljub temu da je ati vztrajal, da je pred odhodom na Garmin naložil podroben zemljevid Španije. Vožnja po starem Madridu je bila zato vse prej kot zabavna, saj je polovica ulic enosmernih, povsod so prepovedi zavijanja in podobne nevšečnosti, zato smo potrebovali kar nekaj časa, da smo se prebili na pravo avtocesto.
Tokrat smo se namenili severno od Madrida, v največjo špansko provinco, Castillo y Leon. Vozili smo se po obronkih Sierre de Guadarrama, ki je bila povsem zasnežena in po avtocesti so vozili plugi, čeprav ni bilo na cestišču snega niti za vzorec. Na južni strani gorovja smo se najprej ustavili v mestecu San Lorenzo de El Escorial, ki slovi po ogromni kraljevi rezidenci, El Escorial. Ko smo izstopili iz avta, nas je zmrazilo do kosti - kljub sončnemu vremenu je bilo strupeno mrzlo, še najhujši pa je bil ledeni severni veter, ki nas je v sunkih kar premikal. V upanju, da bo v dvorcu vsaj malo topleje, smo se po najkrajši poti odpravili na blagajno. Po krajšem prepiru z blagajničarko smo morali kupiti tri odrasle in eno študentsko karto, saj Miha kot dijak ni imel študentske izkaznice, dijaških pa jim že nekaj let ne izdajajo več, češ da tako ali tako niso koristne.
Na naše razočaranje je bilo v dvorcu povsem enako mrzlo kot zunaj, celo veter je vlekel čez odprte sobane. Varnostniki so bili zaviti kot Eskimi, pa so bili kljub temu videti povsem otrpli. V kletnih prostorih je bilo razstavljeno vso orodje, ki so ga uporabljali za gradnjo nekdanje kraljeve rezidence v 16. stoletju. Nekaj zgornjih prostorov je preurejenih v galerijo, saj od pohištva več kot očitno ni ostalo prav veliko. Samo nekaj sob je še zmeraj opremljenih tako kot takrat, ko so še služile kot kraljeve sobane. Dvor je tako ogromen, da je skozi 16. in 17. stoletje tu bivala tako španska monarhija kot najpomembnejši predstavniki katoliške cerkve, zato se El Escorial omenja tudi kot samostan.
Med najzanimivejše prostore v dvorcu spadajo knjižnica, ki je resnično lepa, panteon, kjer so pokopani skorajda vsi kralji in kraljice do današnjega dne in bazilika. Večji del dvorca kljub temu ni odprt za javnost, del pa je namenjen za prostore javne osnovne šole. Od leta 1984 je sicer celotna stavba pod zaščito Unesca.
Iz El Escoriala smo se zapeljali še nekoliko severneje, med sveže zasnežene obronke Sierre Guadarrame in se nato spustili v Segovio, ki leži na okoli 1000m nadmorske višine. Segovia je čudovito mesto in ne imenujejo je zastonj najlepše špansko mesto. Ob prihodu v mesto najprej se pred nami naenkrat pojavi ogromen rimski akvedukt. Kar je pri tem najbolj impresivno je, da je bil zgrajen v 1. stoletju našega štetja iz okoli 25 000 kamnov, ki jih ne povezuje nobeno vezivo ali malta, vodo pa je do mesta dovajal vse do sredine 19. stoletja in še vedno je v odličnem stanju. Lepo ohranjeno je tudi celotno staro mestno jedro, ki je skupaj z akveduktom zavarovano pod Unescom. Veliko hiš je judovskih, še posebej v judovski četrti, sinagogo pa so žal spremenili v katoliški samostan. Poleg tega je v Segovii še deset samostanov in devet cerkva, skratka cel kup sakralnih objektov.
Ko v turističnem uradu poiščemo karto mesta, nam prijazna gospodična razloži, da je med drugo in četrto uro ob torkih obisk gradu brezplačen. Seveda izkoristimo nepričakovano priložnost in si ogledamo notranjost alcazarja. Na koncu se povzpemo še na stražni stolp, od koder se odpre čudovit razgled na mesto in na bližnje vasice. V ozadju se dvigujejo s snegom pokrite gore izza katerih se približujejo grozeče temni oblaki. Spustimo se s stolpa in na vrhu cedre, ki stoji na dvorišču opazim štorkljo, ki neomajno klubuje močnemu vetru. Razmišljam, ali se te štorklje sem preselijo prezimovat ali se od tu sploh ne selijo. Ne eno ne drugo nima preveč smisla, saj je tu skorajda bolj mrzlo kot na primer na Primorskem. Na koncu se povzpnemo še na sosednji hrib, od koder je razgled na grad, kot bi ga skopirali iz naslovnice pravljic bratov Grimm. Grad je peščene barve in s sonce obsijan divje izstopa na črnem, nevihtnem nebu.
Zvečer se vrnemo nazaj v Madrid, od koder bomo jutri nadaljevali pot proti jugu.