Po sestopu z Mt. Kinabala smo pojedli še kosilo, nato pa se udobno namestili na avtobusni postaji pred vhodom v park, da bi počakali na avtobus za Sandakan. Ta naj bi mimo pripeljal predvidoma ob 14h, tako da smo imeli še eno uro časa, da sezujemo gojzarje in jih spakiramo v nahrbtnike. Malo pred drugo smo nameravali izmenjanje stati ob cesti, da pomahamo pravemu avtobusu, saj je avtobusna postaja takoj za ovinkom in moraš biti precej hiter, da te voznik pravočasno opazi.
Po kakšnih 15 minutah čakanja, ko smo še hladili noge, mimo prihiti domačin in nas vpraša, če gremo za Sandakan. Ko prikimamo, skoči ob cesto in pomaha avtobusu, ki je ravno takrat pripeljal izza ovinka. Presenečeni zagrabimo nahrbtnike in vse ostalo, česar še nismo uspeli zložiti vanje in dve minuti kasneje že drvimo proti Sandakanu. No ja, to je bilo precej hitreje, kot smo pričakovali, a nič zato, bomo vsaj prej tam.
Vožnja je trajala pet ur in ni bila pretirano zanimiva, saj lahko ob cesti večji del poti opazuješ samo nasade oljnih palm. Zdi se, da bodo zaradi teh nasadov izkrčili ves tropski gozd na otoku. Če se sprašujete, kam gre toliko olja - odgovor je: na police naših trgovin. Po ocenah strokovanjakov 50% izdelkov na našem trgu vsebuje palmovo olje. Najhuje od vsega pa je, da ga proizvajalci sploh niso dolžni navesti in se na etiketah največkrat skriva pod imenom rastlinsko olje. Njegova uporaba je tako razširjena, ker gre za najcenejše olje, ki ga je na trgu moč dobiti, pa tudi zaradi dobre obstojnosti. Palmovo olje je zato prehrambeni produkt z najvišjim okoljskih odtisom.
V Sandakan smo prispeli pozno zvečer, saj smo zaradi del na cesti potrebovali precej več časa kot bi sicer. Na koncu pomola smo jedli eno najboljših večerij do sedaj, a smo bili tako lačni, da smo jo pozabili fotografirati. Kar v hostlu smo rezervirali ugodno ponudbo za tridnevni izlet na reki Kinabatangan, potem pa nas je čakala samo še postelja.
Naslednje jutro smo se najprej odpeljali v bližnji Sepilok, kjer se nahaja rehabilitacijski center za orangutane. Odprli so ga leta 1964, da bi poskrbeli za osirotele mladiče. Ko so ti sposobni preživeti v naravi, jih spustijo v 43 kvadratnih kilometrov veliko zaščiteno gozdnato območje, kjer danes živi že med 60 in 80 orangutanov. Denar seveda v pretežni meri nabirajo z vstopninami turistov, zato dvakrat dnevno na ploščad na robu gozda prinesejo košaro sadja. Ker so ti orangutani navajeni človeške bližine, vsake toliko časa brez pomisleka pridejo po zajtrk ali večerjo. Največkrat se sem vrnejo izven sezone sadja, ko je sveže sadje v gozdu težko najti. Zdaj, ko je bil gozd poln sadja, se velikokrat zgodi, da obiskovalci nanje čakajo zaman. Ob našem obisku, sta se na ploščad z drevesa spustila dva orangutana, pomalicala najboljše kose, ostalo pa so si razdelile veverice in ptice.
Ker smo imeli do odhoda v Sukau še nekaj časa, smo si ogledali še sosednji rehabilitacijski center, ki je namenjen malajskim medvedom, imenovanim tudi sončni medvedi. Gre za najmanjšo vrsto medveda, ki je razširjena po JV Aziji, čeprav v veliko manjšem obsegu kot nekoč. Na Borneu še zmeraj živi skorajda povsod, kjer tropskega gozda še niso nadomestile plantaže. Kljub svoji majhnosti je precej agresiven, njegove čeljusti pa so nenavadno močne za svojo velikost; najverjetneje služijo predvsem za trganje trohnečih debel, s čemer se dokoplje do insektov in larv. Sicer pa so malajski medvedi dobri plezalci in večino časa prespijo visoko v krošnjah.
Poleg izgube habitata te majhne medvede ogrožajo divji lovci. Ulovljene medvede prepeljejo na posebne kmetije na Kitajskem, v Mjanmaru, Vietnamu, Laosu ter Južni in Severni Koreji, kjer na nepredstavljivo krut način zbirajo medvedji žolč. Ta velja za zdravilnega v kitajski tradicionalni medicini in se na veliko prodaja v obliki kapsul in ostalih pripravkov. Medvedke zaprejo v tako majhne kletke, da se ne morejo premikati, potem pa jim v žolčnik napeljejo cevko, skozi katero dvakrat dnevno izčrpavajo žolč. Ko dosežejo okoli 10 let, jih ubijejo in v "medicinske" namene uporabijo še njihove šape in druge organe.