Iz Chefchaouena v Fez smo se nameravali peljati skozi tako imenovan "kif country", področje Maroka, kjer pridelek trave pokrije 40% svetovnih potreb po marihuani. Pa ne zato, da bi se domov vrnili s polnimi nahrbtniki te žlahtne rastlinice, temveč samo zato, da bi videli, kako jo dejansko pridelujejo. Naš načrt je na žalost padel v vodo, ko nam je lastnik hostla v Chefchaouenu toplo odsvetoval vožnjo skozi ta predel države, saj je menda precej nevaren in se ga na daleč izogiba celo policija. Tako smo se vrnili po isti poti, kot smo prišli in spotoma ob cesti kupili še nekaj pravkar potrganih pomaranč.
Popoldne smo v Fezu oddali avtomobil. Ker je bila nedelja in je bila poslovalnica našega rent-a-cara zaprta, smo poklicali na telefonsko številko na vratih in čez 10 minut se je od nekod prikazal mlajši moški, ki je vzel prometno in ključ in po hitrem postopku izginil. Spraševali smo se, ali ni morda nekdo pravkar dobil zastonj avtomobila.
Fez je simpatično srednjeveško mesto, ki po težavnosti orientacije v labirintu ulic skorajda prekaša Marakeš. V medini (starem mestnem jedru) Feza, ki leži za obzidjem, je kar 9500 ulic, ena bolj zavita od druge, zato je orientacija kar precejšnja težava. Čeprav so ulice tako ozke, da se včasih težko srečata celo dva človeka, se domačini skoznje brez težav pomikajo z mulami, na vozičkih tovorijo raznorazen tovor ipd. Tudi na širših, "glavnih" ulicah vlada precejšen kaos, zmešnjava ljudi, živali, zvokov in vonjav.
Najti nam jih je pomagalo dekle mojih let, študentka angleščine, ki si z vodenjem turistov na sicer nelegalen način služi denar za študij. Ker že od malega živi v središču tega labirinta, ga zato res dobro pozna, tako da smo v enem dnevu videli toliko kot bi sami verjetno v treh. Ena izmed glavnih znamenitosti je mošeja Kairaouine, z ločenima ženskim in moških vhodom, zraven katere stoji najstarejša medrasa, verska univerza, na kateri poučujejo islam.
V Fezu je mogoče videti mnogo obrti, večina od njih pa že stoletja deluje enako, brez kakršnekoli modernizacije. Verjetno najbolj znana in najbolj fotogenična je usnjarska četrt z rahlo odbijajočim vonjem. V številnih bazenih delavci večinoma kar z golimi nogami bredejo po vodi, polni golobjih iztrebkov, v katerih se usnje najprej zmehča in po bazenih z različnimi barvami, kjer ga na koncu še obarvajo. Menda so vsa barvila naravna - uporabljajo od kane in indiga do žafrana in drugih cvetov - vendar so se mi barve zdele kar malo preživahne za naravne. Potem so tu še izdelovalci preprog, rut in šalov iz agavinih vlaken, pa lončarji, ki so jih zaradi uporabe ognja preselili izven obzidja.
Po nakupu zaloge datljev za domov smo si za konec privoščili še odlično večerjo, zgodaj zjutraj naslednji dan pa poleteli nazaj proti Milanu. Maroška zgodba se je tako končala, a že čez dober mesec se bo začela nova, daljša in predvsem zelo drugačna zgodba - zgodba o Daljnem vzhodu.