sreda, 9. marec 2016 Od surovih rib do vrhunske umetnosti
V Tokyu sem prenočevala v t.i. kapsula hostlu, japonski pogruntavščini za poceni prenočišča. V kapsula hotelu ne dobiš svoje sobe, temveč posteljo v steni, ki je ravno dovolj velika, da se lahko vanjo spravimo tudi - za japonske standarde - ogromni zahodnjaki. Če nisi klavstrofobičen, omenjena prenočišča sploh ne bi bila slaba ... a ko se sredi noči zbudiš in misliš, da je dan, ker ti luč s hodnika, ki se je mimogrede ne da ugasniti, sije naravnost skozi lino med stropom in montažno steno, ti kapsule naenkrat niso več tako zelo pri srcu. Kombinacija jet laga, svetlobe in razgrajanja ter šumenja z vrečkami do zgodnjih jutranjih ur, mi prve dni niso dali spati, tako da sem bila podnevi precej utrujena. Poleg tega se je vreme že drugi dan s toplih in sončni 21ºC spremenilo v mrzlih in vetrovnih 5ºC, da sem iz nahrbtnika nase navlekla prav vse možne puloverje. Prve dneve potovanja sem izkoristila za raziskovanje tega modernega velemesta, ki je zelo drugačno od vseh velikih azijskih mest, ki sem jih do sedaj obiskala. Zgodaj zjutraj sem se najprej odpeljala do ribje tržnice Tsukiji, ki velja za največjo tovrstno tržnico na svetu. Ob 5. uri zjutraj se na tržnici začnejo avkcije za dnevni ulov tun. Avkcijo si je mogoče ogledati, a to pomeni, da je potrebno v vrsti za karte stati že okoli 4ih zjutraj, saj je njihovo število zelo omejeno. Poleg tega se človek vpraša, ali res želi plačati za ogled iztrebljanja modroplavutega tuna, ki je v Pacifiku že resno ogrožen, pri čemer so Japonci odgovorni za približno 70% njegovega izlova. Sicer pa je Tsukiji ena živahnejših in morda tudi bolj nevarnih tržnic, saj delavci drvijo sem in tja z viličarji in mini tovornjaki in do turistov niso najbolj uvidevni. Novembra letošnjega leta nameravajo tržnico preseliti v predel Toyosu, ki leži na obrobju mesta, na umetno pridobljenem delu kopnega.
Za zajtrk sem si privoščila cel krožnik sušija s celim izborom surovih rib in morskih sadežev. Menda je težko dobiti bolj svež suši, kot je ta na tržnici, a za zajtrk je bilo morda za odtenek preveč surovega mesa. Nedaleč od tržnice, v predelu Ginza, stoji najpomembnejše kabuki gledališče v Tokiju - Kabukiza. Ginza je sicer najmodernejša in najprestižnejša nakupovalna četrt v mestu, tako da tradicionalna gledališka stavba prav očitno izstopa izmed okoliških steklenih stolpnic. Ko sem se čisto po nakjlučju sprehjala mimo, je ura odbila točno pol enajstih. Pol ure pred predstavo se pred vhodom v gledalšče prične prodaja vstopnic za dopoldanske predstave, kjer je mogoče kupiti karte za posamezna dejanja. Celotne igre so velikorat dolge tudi po tri ure in več, tako da se je zdelo za začetek pametno poskusiti s čim krajšim. Na hitro sem se odločila, da se postavim v vrsto in kupim vstopnico za prvo dejanje igre, ki je pač na sporedu. Bila sem dovolj zgodnja, da sem še dobila sedež, kajti kar precej ljudi je na koncu stalo za zadnjo vrsto sedežev.
Predstava, ki je bila na sporedu, se je imenovala Kotobuki Soga No Taimen in so jo prav v tem gledališču premierno predstavili leta 1903. Dejanje je trajalo 50 minut, in čeprav sem dobila povzetek zgodbe v angleščini, je bila ta razložena tako zapleteno, da mi še vedno ni bilo jasno, kaj se na odru dogaja. Razumela sem samo, da je nek pomemben minister v zahvalo za povišanje v maršala priredil banket in da sta se na tem banketu nepovabljena pojavila sinova očeta, ki ga je pred dobri desetletjem prav omenjeni minister zaukazal ubiti. A čeprav nisem razumela niti besedice in je kabuki tako teatralen, da je na čase že kar smešno, je bilo res zanimivo videti tako zelo drugačno umetnost od te, ki smo je vajeni na Zahodu. Bogati kostumi in do potankosti dodelane obrazne poslikave, ki odražajo značaj vloge, so bile vsekakor fascinantne, prav tako kot do zadnjega giba naučena igra igralcev. V kabukiju pač ni prostora za improvizacijo.