Naslednje jutro je čas, da se iz Madrida premaknemo proti jugu. Prejšnji večer nam je na Garmin uspelo naložiti karto Španije, tako da smo si za naslednje dni obetali nekoliko enostavnejše potovanje. Še preden zapustimo območje Madrida, se na željo moškega dela ekipe na jugu mesta ustavimo v Muzeju aeronautike. Zunaj je mrzlo in strupeno piha. Med tem ko se sprehajamo med vsemi sortami vojaških letal, na čase celo rahlo sneži. Muzej je sestavljen iz 7 ogromnih letalskih hangarjev in precej obsežne zunanje površine, kamor so uspeli stlačiti enormno število letal in helikopterjev, nekaj satelitov in podobnih kosov starega železa. Kljub moji pacifistični miselnosti je treba priznati, da so bili Mirage, Sukhoi in podobni vojaški lovci in bombniki res impresivna letala, in če ne bi bilo tako presneto mrzlo, bi temu muzeju morda veljalo posvetiti nekoliko več časa.
Po približno uri in pol, ko so moji členki že čisto plavi od mraza, se končno odpeljemo naprej proti jugu, natančneje proti Toledu. Toledo je prijetno mesto z zanimivo zgodovino, saj je bilo eno redkih mest, kjer so po mavrskem zavzetju v 8. st. Arabci, Judje in Kristjani živeli v sožitju in uživali povsem enake pravice. Stvari so se nekoliko spremenile, ko je oblast prešla v roke krščanskih voditeljev, ki so mošeje in sinagoge kmalu začeli preurejati v cerkve in tako na mestu Velike mošeje leta 1227 postavili ogromno gotsko katedralo. Stisnjena med stare hiše je tako utesnjena in zdi se, da so jo, kot prispodobo svoje moči, zgradili kolikor veliko je le šlo.
Toledo je bil nekoč znan predvsem po izdelkih iz jekla. V rimskih časih je Hanibal svojo vojsko za punske vojne opremil prav z meči iz Toleda, prav tako pa so po svoji kakovosti sloveli med rimskimi legionarji. Še danes po vsem mestu prodajajo izdelke iz jekla in zlata, celo meč se da dobiti brez težav, čeprav te tak nakup kar pošteno udari po žepu. Raje smo se odločili, da denar zapravimo za dobro kosilo. V naključni restavraciji smo naročili kotlete na toledski način s pečenim krompirjem in zelenjavo. Za posladek smo dobili flan, verjetno najbolj znano špansko sladico. Vsekakor dobro zapravljen denar.
Iz Toleda peljemo proti vzhodu in mimo nas počasi drvi samotna in redko poseljena pokrajina Castille-La Manche. V zahajajočem soncu so barve prav neverjetne, polja rdeča in rumena, prekinjena z zaplatami sveže, zelene pščenice. Ko sonce že izgine za obzorjem, se po ozki poljski cesti pripeljemo do vasice Uclés, nad katero se dviguje mogočen samostan. Avto pustimo na robu vasi in se sprehodimo proti vrhu. Vzdušje v vasi je nenavadno - nikjer ni žive duše, vsa okna in vrata so zaprta s polkni in nikjer ne gori nobena luč. Težko je reči, ali so se vsi odselili, ker, roko na srce, tu verjetno ni od česa živeti, ali pa imajo ljudje tukaj samo počitniška domovanja. Edini znak življenja je na trgu, kjer trije delavci podirajo hišo in v cerkvi, kjer ravno poteka maša. Pomislimo, da so morda vsi pri maši, saj se iz cerkve slišijo glasovi, toda ko vstopimo, v cerkvi ni nikogar razen župnika, ki vodi mašo. Na naše presenečenje ugotovimo, da ima odgovore faranov posnete na cd, da se sliši, kot da je v cerkvi cela množica ljudi. Ne vem, zakaj, ampak vse skupaj je rahlo shrljivo - ali pa je morda na delu samo moja bujna domišljija.
Tudi samostan nad mestom je zapuščen. Menda je del odprt za obiske, a očitno smo prepozni, ali pa v tem delu letu sploh ni odprto. Obkrožimo ogromno stavbo in ati in Miha na zadnji strani ugotovita, da se ogromna vrata premikajo. Premakneta jih za kakšnih 20 cm, potem pa se zataknejo. Hvala bogu. Nisem prepričana, da si želim notri, čeprav bi me, če bi vrata dala odpreti, gotovo premagala radovednost.