ponedeljek, 10. avgust 2020 Slovenska planinska pot: 35 dni, 618 km, 38 900 višinskih m in nešteto spominov (III.)
Na poti sem že 25 dni, če bo šlo vse po planu, mi jih do morja ostaja še 10. Preko Bogatinskega sedla, na katerem dve betonski steni še zmeraj stojita v spomin na nekdanjo Kočo na Bogatinskem sedlu, zjutraj prispem do Krnskega jezera. Jutro je sveže in megličasto, Polona pa pri koči že pripravlja malico iz nahrbtnika. Od doma je pritovorila škatlo paprik, kumar in paradižnika, domačega sadja in dva para svežih nogavic, majic in spodnjih hlač, ki so bile namesto z vodo iz potoka oprane v pralnem stroju. Oblekla sem svežo majico in potem še celo uro dišala po mehčalcu, preden je hoja navkreber dokončno odnesla omamen cvetlični vonj oblačil :D. Krn se je že med dostopom zavijal v meglo, zato sva se pred Gomiščkovim zavetiščem zavili v puhovki in kramljali z oskrbnico, ki je ves dan delila brezplačne čokoladne in marmelade palačinke. Vsakič, ko se je megla nekoliko razkadila, je z daljnogledom ocenjevala pohodnike, ki so sopihali navkreber s planine Kuhinja in ugibala, kdo vse bo danes tukaj prespal. Z izjemo naju so bili ta dan za prenočevanje naročeni še štirje Nemci. "Ne, ti nimajo dovolj opreme, ti niso pravi." In čez eno uro: "Glej, ti pa so štirje z velikimi nahrbtniki. Na, poglej, se ti zdi, da bi lahko bili Nemci?" Niso bili pravi. Štirje Nemci z rezervacijo so prispeli šele pozno popoldne v obliki štiričlanske družine z dvema otrokoma in skupaj z nama opazovali čudovito igro oblakov ob sončnem zahodu, zvečer pa igrali karte, medtem ko nama je (poleg vseh pojedenih palačink) oskrbnica pripravila še šmorn (in to samo zato, ker je preslišala, ko sem Poloni omenila, da se mi lušta šmorn :D).
Vremenska napoved za naslednje dni ni bila najboljša, saj so bile vročinske nevihte napovedane že ob 11h dopoldne, kar je pomenilo zelo malo manevrskega prostora za hojo po grebenih in ostalih odprtih visokogorskih poteh. Tako sva na pot krenili že ob 5h zjutraj, v trdi temi. Na mizi pred vhodom naju je, zavita v alufolijo, čakala še zadnja porcija palačink, ki sva jo spakirali v nahrbtnik, da si ju privoščiva za zajtrk na Batognici ob sončnem vzhodu. Nobena ni niti pomislila, da je oskrbnica palačinke zapakirala na pravi, keramični krožnik, saj smo zaradi pomanjkanja vode včeraj skoraj vse obroke jedli iz papirnatih krožnikov. Tako sva šele na vrhu Batognice ugotovili, da sva s palačinkami po nesreči odnesli tudi krožnik. Ko sva kasneje poklicali nazaj v zavetišče, se oskrbnica kar ni mogla nehati smejati. Obljubili sva, da krožnik vrneva ob naslednjem vzponu na Krn.
Sončni vzhod na zadnjem dvatisočaku na poti je bil res dih jemajoč. Nebo se je barvalo v tako lepe rdeče barve, da sva se na vrhu zadržali precej dlje, kot sva sprva nameravali. Poleg tega je Batognica polna zanimivih ostankov iz I. sv vojne, ko je na njenem območju potekala t.i. minska vojna. Nemci so za konec na njenem vrhu v zrak pognali italijansko skladišče s 4100 kg zaloge nitroglicerinskega razstreliva, o čemer danes pričajo štirje veliki kraterji. Kljub razdejanju so nekateri rovi in podzemni prehodi še vedno v dovolj dobrem stanju, da se da s čelado in čelno svetilko sprehoditi precej globoko v središče gore.
Z Batognice se spustiva pod Vrh nad Peski in ga obideva po južni strani, od koder se odpre razgled na jezero v Lužnici. Najini poti se nato kmalu razideta, saj se Polona nad Lepočami obrne nazaj proti Krnskemu jezeru, jaz pa pospešeno nadaljujem pot proti Planini Razor. Pot je dolga in prav gotovo ne ravno med najbolj obleganimi v Julijcih - v celem dnevu hoje tik pred koncem srečam eno samcato pohodnico, ki se vrača s Tolminskega Kuka. Najbrž nekoliko pomaga tudi vreme, ki ni najbolj obetavno. Dvakrat me zalije manjša ploha, a dokler mi ne grmi in ne bliska nad glavo, me dež ne moti pretirano. Pelerine sem se vmes že rešila, saj se mi ni zdela uporabna. Pod njo se človek spoti toliko, kot bi bil moker, če bi ga zalila ploha. Tako zdaj v primeru dežja zaščitim le še nahrbtnik, da imam ob koncu dneva suho majico, v katero se lahko preoblečem, medtem ko se sebe ne trudim več pokrivati. Sicer pa je kljub rahlemu dežju pot čudovita - toliko in tako velikih planik nisem videla še nikjer. Zdi se, da se na tej strani Alp že dodobra pozna vpliv morja, dežja pa je očitno še dovolj, zato je rastje bujnejše kot kjerkoli prej. Do Koče na planini Razor prispem ravno v času, ko se oskrbniki spravljajo k poznemu kosilu. Prijazna druščina z oskrbnikom Andražem na čelu me razveseli s porcijo filanih paprik in solato. Počutim se kot na najboljšem nedeljskem kosilu in ko mi oskrbnici zvečer ponudita, da me naučita delati gigantske skutne štruklje, ki jih pripravljata, da bosta lahko oskrbeli množico lačnih planincev za vikend, se večer prevesi v prijetno druženje.
Naslednje jutro se mi po dolgem času za dva dni zopet pridruži Nejc. Družba na transverzali je postala čudna stvar - hkrati mi dobro dene, a mi hitro postane odveč. Po tem ko sem večji del poti od Pohorja pa do konca Karavank prehodila sama, sem se tako navadila na tišino, ki jo spremlja samo nežno brnenje misli, da mi je družba kaj kmalu začela presedati, pa čeprav sem je bila na začetku vsakič znova vesela. Kljub temu pa sva se z Nejcem dobro zabavala. V največji megli sva se povzpela na Vogel in po "čudovito razgledni poti", kot jo opišejo v vodiču, prečila greben vse do Črne prsti. Že takrat sem si rekla, da moram to pot prav gotovo še enkrat prehoditi v lepem vremenu, saj zaradi megle nimam pojma, kje sva sploh hodila. Vmes sva se v gostem rušju uspela celo izgubiti in medtem ko sem v borovcih, visokih do brade iskala izhod iz labirinta, je Nejc za mano umiral od smeha. Naj mu bo - smeh je le pol zdravja, pa čeprav na račun tuje nesreče :D. Na Črni prsti sva prvič srečala tudi Zorana, čistokrvnega Štajerca, gospoda srednjih let :P (čakam, da dobim jezno sporočilo, da vidim, če bo Zoran po kakšnem naključju prebral tole objavo - sicer je Zoran le nekaj let starejši od mene in vsakemu dodobra zgonjenemu in prešvicanemu primerku na transverzali beseda "gospod" ne pritiče prav zelo :D). Zoran je prehodil transverzalo do Kamniško-Savinjskih Alp, tam preskočil tehnično zahtevnejše etape, se potem znova vrnil na pot v Karavankah, nato pa preskočil še dobršen del Julijskih Alp, saj mu je železje v skali nagnalo strah v kosti. A se bo vrnil in v družbi poskušal preplezati še izpuščene vrhove, pravi.
Do konca Slovenske planinske poti sva si tako občasno krajšala pot, delila stroške prenočišč, ki so proti morju postajala vedno bolj redka in nezanesljiva, ter skupaj preganjala medvede čez Trnovski gozd. A še pred tem nas je, po še enem krasnem sončnem vzhodu, čakal spust s Črne prsti v Petrovo Brdo in na drugi strani vzpon na Porezen. V Petrovem Brdu sem si po dolgem času spet lahko v potoku oprala lase, čeprav sem kasneje ugotovila, da ima Dom na Poreznu celo tuš s toplo vodo. Luksuz. Poleg tega sta oskrbnika, dva starejša gospoda, pripravila najboljše žlikrofe, kar sem jih kadarkoli jedla. Pravzaprav je bilo izvrstno prav vse, kar sta skuhala - od zelenjavne mineštre pa do štrudla. Vmes se je nad Porezen prikotalilo še divje neurje. Grmelo je nekje tik nad nami, potem pa je do večera deževalo, tako da smo ob zvokih dežja vsi po vrsti za dobro uro zadremali.
Naslednje jutro je bilo sončno in polno meglic. S hojo smo nadaljevali do vasi Poljane, ki je polna zanimivih, zapuščenih hiš, od tam pa do Partizanske bolnice Franja. Bili smo prvi jutranji obiskovalci, s čemer smo si nevede prislužili voden ogled bolnišnice, ki je bila po katastrofalnih poplavah leta 2007 povsem prenovljena. Obisk bolnišnice je bil navdihujoč in dobrodošel kulturni vložek na poti, še posebej neverjetna pa se je zdela volja, ki jo je premogla Dr. Franja Bojc Bidovec, po kateri je bolnišnica dobila ime. Po prihodu s transverzale sem si vzela čas in prebrala tudi njeno knjigo spominov znaslovom Ni neskončnih poti (1984), ki jo je posvetila svojemu sinu.
Kmalu po tem se je Nejc poslovil, sama pa sem pot nadaljevala proti Planinski koči na Ermanovcu, naslednji dan pa čez drn in strn Idrijskega hribovja proti Idriji. Priznam, da mi je bilo kar malo žal, da je bil gorski del preizkušnje za mano. Predalpsko hribovje je bilo sicer lepo, a sem kaj kmalu začela pogrešati skalnate razglede ter mir in tišino visokogorja. V zadnji tretjini transverzale pot vsake toliko preči vas ali pa vsaj kakšen zaselek, nekaj časa pelje po cestah, pa se nato zopet pomakne v gozd - pot je še vedno lepa in hoja sproščujoča, občutek pa je vseeno drugačen. Odmaknjenost visokogorja je drugačne vrste poezija.
V Idriji oz. malce pred njo sem dobila še zadnji obisk na poti. Nekje med Sivko in Ledinami se mi je za nekaj ur pridružil še Luka, v Idriji pa še Ula. Kupili smo si sladoled - to je bil moj prvi sladoled po Slovenj Gradcu, več kot tri tedne nazaj! - in bil je naravnost božanski. Z Ulo sva prenočili v hostlu v Idriji, naslednje jutro pa krenili na dolgo pot proti Trnovskemu gozdu. Iz Idrije je sledil enourni vzpon na Hleviško planino, potem pa tri ure neskončne hoje po kolovozih in asfaltnih cestah do Vojskega in še slabo uro do Mrzle Rupe. Vse koče južno od Ermanovca so odprte samo ob vikendih in praznikih, tako da smo bili, ko je bil ravno ponedeljek, z oskrbo z vodo precej omejeni. Z oskrbnikom Koče pod Golaki smo se dan poprej dogovorili, da nam v drvarnici pusti dva litra vode, saj je bilo napovedano vroče vreme, 10 litrov vode pa si res nismo želeli tovoriti čez Trnovski gozd. Kdo bo pa tekel pred medvedom s takšno težo na hrbtu? :D
Bolj kot smo se oddaljevali od Vojskega, bolj je pokrajina postajala divja. Zadnje hiše smo že dolgo nazaj pustili za seboj in bolj kot smo se približevali območjem pragozdov, bolj neprehodeno je postajo rastje. Pot na Golake je bila z vsemu škrapljami, kotanjami in ostalimi lepotami kraškega sveta sicer čudovita, a se je na neki točki že prav pošteno vlekla. Ko smo končno stopili na vrh Malega Golaka, smo sestradani planili na hrano iz nahrbtnika. Takrat še nismo slutili, da nas prava kalvarija tega dne šele čaka. Začelo se je pri Koči pod Golaki, kjer ni bilo o dogovorjeni vodi niti sledu. Z uborno črtico od signala s težavo prikličemo lastnika v upanju, da smo se narobe razumeli in je plastenke z vodo nastavil kam drugam. Na žalost ne. Pravi, da je pozabil, da pa je v drvarnici skrita flaša piva in neko žganje. Super. Skoraj isto. :D Nekaj minut posedimo na verandi zaprte koče, dodobra dehidrirani in pošteno utrujeni, in razmišljamo, kako velik ovinek je do najbližje vasi. V smer proti morju se že zbirajo temni oblaki, nas pa do Koče na Čavnu čakata še dve uri in pol hoje. Z nekaj spodbudnimi besedami dvignem upadlo moralo Zorana in Ule, in z nekaj novega zagona se odpravimo v smeri proti Čavnu. Na gozdni cesti, nekje bogu za hrbtom se nam nasmehne sreča. Uspe nam ustaviti mimoidoči avto, ki nas založi z dodatno pollitrsko plastenko vode, tako da po požirkih gasimo žejo celodnevne hoje.
A že kmalu za tem se v gozdu grozeče stemni in nekajkrat v daljavi divje zabobni. Nagonsko sklonimo glave in še nekoliko pospešimo korak. Za nami je že dobrih 30 kilometrov hoje in 1900 višincev, in čeprav jih že pošteno čutimo, nevihta sproži nek preživetveni nagon, ki začuda sprosti še neslutene zaloge energije. Temni se že, ko premočeni in prezebli prispemo do Koče na Čavnu. Ker je koča zaprta, smo z oskrbnikom dogovorjeni, da prepsimo v zimski sobi, a nas ob vstopu v njo skoraj vrže na rit. Tla in jogiji so na debelo pokriti z mišjimi iztrebki, vonj v sobi pa je skorajda jedek. Videti je kot poligon za okužbo z mišjo mrzlico, ki v naših krajih niti ni tako zelo redka, smrtnost med obolelimi pa neobetavno visoka. Že drugič danes razmišljamo, kaj lahko storimo. Oskrbnik se po telefonu izgovori, da ima od prejšnjega tedna nogo v gipsu in čeprav tega prostora nihče ni očistil že vsaj nekaj let, prerekanje z njim v tem trenutku ne bi rešilo ničesar. Ula in Zoran sta tako utrujena, da organizacija evakuacije s koče pristane na meni. Zunaj je tema in še vedno lije kot iz škafa in piha kot pri norcih, zato spanje na prostem na žalost odpade. Tako nam ne preostane drugega, kot da pokličemo taksista iz Ajdovščine, da nas odpelje do hostla, kjer ob stiku s čistimi rjuhami še v isti sekundi zaspimo.
Naslednje jutro se iz Ajdovščine dvignemo nazaj na kraški rob. Dober spanec je odtehtal nekaj dodatnih višincev, ki jih je prinesel včerajšnji ovinek in pri Otliškem oknu smo spet na pravi poti. Od okna nadaljujemo pot proti Sinjemu vrhu, kjer ravno poteka slikarska akademija. Nevihte se ponoči niso povsem polegle, saj se že ob 10h zjutraj bliska v smeri Nanosa. Kraški rob je v primeru neviht neprijetno izpostavljen in najbližje vasi niso dovolj blizu za hiter umik na varno, zato nam ne preostane drugega, kot da pospešeno nadaljujemo pot čez Podrto goro in Kovk proti prvi vasi na poti, Colu. Pot je čudovito razgledna in prav gotovo eden lepših odsekov predalpskega dela transverzale.
V Col prispemo še pred dežjem. Ula se tam poslovi, midva z Zoranom pa obnoviva zaloge v lokalni trgovinici in vsak v svojem tempu pot nadaljujeva proti Javorniku. Na poti med Javornikom in Podkrajem se prvič čisto malo izgubim, zato se moram del poti vrniti in čez pašnike najti pravo pot v dolino. V Podkraju pomalicam, nato pa po slabo označeni poti čez vas končno pridem na kolovoz, ki pelje na Nanos. Cesta do Abrama je dolga, a po vseh teh tednih je tempo hoje postal neverjetno hiter in kljub vročini dve uri hoje mineta kot bi mignil. Pri Abramu si privoščim kosilo, a mi ob pogledu na ubogega medveda, ki ga že 26 let zadržujejo v majhni betonski kletki, ne tekne prav zelo. Še večji cmok v grlu dobim, ko skupinica otrok vrešči na medveda, da se ta s taco pokriva čez glavo. Ker starši ničesar ne ukrenejo in se zdi, da jih celotna situacija celo zabava, pristopim do otrok in jim poskusim razložiti, da medveda vso to vreščanje dela žalostnega. Spogledajo se in zdi se, da razumejo. Ko najmlajši otrok še enkrat zavrešči, ga nekaj let starejša sestra s prstom na ustih hitro utiša. Mogoče pa je še upanje, da bodo zrasli v boj kultivirane ljudi od svojih staršev.
Od Abrama je le še dve uri prijetne hoje do Koče na Nanosu. Nanos je prav gotovo ena najlepših vzpetin tu okrog. Še posebej jeseni in pozimi, ko se trave obarvajo v zlate barve, so sončni zahodi na njem prava poezija. Tudi tokrat ni nič drugače. Po službi se mi zvečer na vrhu pridruži Miki, ki s seboj prinese še dve spalki. Malo preden sonce zaide proti morju, poiščeva prijeten kotiček za spanje, s pogledom na meni tako ljubo kamnito cerkvico Sv. Hieronima. Čeprav se je meteorski roj Perzeidov dan ali dva pred tem končal, nebo preletava nešteto utrinkov. Obožujem spanje pod milim nebom.
Naslednje jutro takoj po sončnem vzhodu sestopiva z Nanosa do Razdrtega. Miki se odpelje v službo, jaz pa nadaljujem po ne zmeraj najbolj očitni poti proti Senožečam. Prihaja nekaj ubijalsko vročih dni, tako da med vzponom na Vremščico in to z na novo napolnjenimi zalogami hrane izgubljam vodo v potokih. Od Vremščice naprej redno sledim svežim medvedjim odtisom v blatu, ki so po včerajšnjem deževju prav lepo vidne. Kljub temu ne srečam nobenega in na vrhu Vremščice se pred največjo vročino umaknemv senco pod drevo in za pol ure zadremam. Po malem se mi začenja zopet poznati utrujenost. Če bi bila na večmesečni poti, bi bil počasi čas za kak dan počitka, a ker me do Ankarana ločita le še dva dneva hoje, bodo morali tudi krajši dremeži zadostovati.
Od Vremščice je še dve uri ubijalsko vroče hoje do Matavuna, ki jih prehodiva skupaj z Zoranom. Po koncu dneva imam od kraškega rastja povsem opraskane in prebodene noge - ne vem, zakaj mora na krasu vse bosti :D. Ko se nama odpre pogled na Škocjan, sva že skoraj dosegla današnji cilj. Škocjanske jame ravno zapirajo, tako da njihov ogled odpade, si pa zato v hostlu v Matavunu privoščiva večerjo in kozarec vina. Porcija večerje ni ravno po meri sestradanega pohodnika, tako da morava potem pojesti še vsak dve konzervi in vrečko arašidov, da ne bova šla spat preveč lačna. Na srečo je vsaj zajtrk nekoliko obilnejši, tako da naslednje jutro proti Artvižam kreneva na novo podprta :D. Zoran med potjo pripomni, da je izgubil kar nekaj teže. Jaz pa težko rečem. Po koncu transverzale sem imela natanko 60 kg, prav toliko kot pred začetkom. Res je, da hudih zalog nisem imela niti pred potjo, ko pa sem končala s potjo, so se mi na nogah videle vse kite, tako da se je tistih nekaj 100 g maščob najbrž pretvorilo v mišice.
Pot do Artviž pelje najprej čez vas Naklo, nato pa po ne najbolje označenih kolovozih, travnikih in gozdovih v nekaj manj kot dveh urah od rose premočena pritacam do strme ceste, ki se dviga do Artviž. Že zdaj je brutalno vroče, zato se v senci gozda usedem kar na rob ceste in popijem pol litra Cedevite. Nikoli je nisem zares marala, v teh zadnjih vročih dneh na transverzali pa paše bolj kot karakoli drugega na svetu. Še bolj vroče je na naslednjem odseku poti, ki pelje ves čas po cesti. In čeprav ta pelje med nekaj vasicami, na poti cel dan ne srečam nikogar. Le tu in tam s ceste v grmovje pobegne kakšna kača ali martinček. V Markovščini, pod južnimi obronki Brkinov je čas za kosilo, nato pa se pot končno umakne s cesti, v meni tako ljubo, od boga pozabljeno Čičarijo. Čeprav večji del Čičarije leži na Hrvaškem, na slovenski strani meje vanjo spadajo tri vasi, med drugim tudi Skadanščina, skozi katero transverzala pelje na poti na Slavnik. Čeprav je večji del Čičarije razseljen, saj v teh krajih, kjer se zdi, da se je čas ustavil, razumljivo ni od česa živeti, pa v Skadanščini še vztraja nekaj družin. Kraji tu so tihi in mirni - samo zvok vetra, ki vrtinči suhe trave. Na krasu se poletje opazno preveša v drugo polovico in barve zelenih odtenkov že nekaj časa postajajo vse bolj rumene in rjave. Usedem se na skalo pod ogromen hrast, z razgledom na prostrane travnike v dolini in razmišljam. Jutri je zadnji dan na poti. Kako hitro se je obrnilo teh 5 tednov, hkrati pa se je zgodilo toliko stvari, da se zdi, kot da je preteklo še precej več časa. Vsekakor imata neprekinjena hoja in stik z naravo prav neverjetno blagodejen učinek na telo in um, in če bi lahko, bi hojo raztegnila še za nekaj mesecev. Šele po takšni izkušnji se zares zaveš, da nismo narejeni za neskončno sedenje za računalnikom in življenje za štirimi stenami, in da civilizacijo z vsakim dnem pogrešaš manj in ne bolj.
Spokojen trenutek prekine šelestenje na sosednji skali. Obrnem se in med šopom suhe trave zagledam manjšega modrasa, ki se plazi na s soncem obsijano del skale. To je prva kača, ki sem jo srečala na poti. Mirno obsedim, da je ne preplašim, medtem ko sumničavo dviga glavo in preverja okolico. Zvita v klobčič se ugnezdi v majhno skalno kotanjo. Še nekaj časa jo nepremično opazujem, potem pa se počasi in potiho umaknem in nadaljujem pot na Slavnik. Petkov večer na Slavniku je miren in sončni zahod nad obalo nakaže jutrijšnjo ciljno črto. Z Zoranom sediva pred Tumovo kočo, ki jo je oskrbnik ravno danes odprl za prihajajoči vikend in prazniva še zadnje zaloge hrane iz nahbrnika.
Zadnji dan začnem že pred svitom, saj se obeta eden izmed toplejših dni tega poletja, a je vsaj do poldneva napovedan oblačen pokrov in bo zato hoja prvo polovico manj naporna. Steza s Slavnika se najprej zložno, nato pa vedno bolj strmo spusti do vasi Prešnica, od tam pa malo po cesti in malo po kolovozih do Petrinj in naprej do gradu Socerb. Med spustom proti Ospu naletim na številne ostanke oblačil in drugih ostankov, ki so jih za seboj (hote ali nehote) pustili migranti, ki poskušajo prečiti mejo naprej proti Italiji, sicer pa vso pot ne srečam nikogar. Iz Ospa me čaka vzpon na zadnji vrh na transverzali - na Tinjan. Ravno, ko se pot strmeje vzpne, se izza oblakov pokaže sonce in temperaturo dvigne še za nekaj krepkih stopinj. Do vrha se že pošteno pregrevam, a je na vrhu pred cerkvijo vodnjak, kar pomeni, da bo dehidracija kratkotrajne narave.
S Tinjana pot vodi skorajda samo še po cesti, tako da je hoja manj zabavna, a je vsaj okolica polna zrelih fig, kar popestri hojo in vsaj za nekaj časa odžene misel na curek potu, ki se mi vije vzdolž hrbta. Nekje med Spodnjimi Škofijami in Ankaranom, ko se temperatura povzpne že krepko nad 30 stopinj, si privoščim še sladoled, nato pa s polnim tempom zagrizem še v zadnje kilometre, med oljkami in vinogradi, ki me še ločijo do morja. Na Debelem rtiču me pričakata starša, ki sta ravno na poti v Italijo. Pripeljeta mi avto, Indie in kopalke, ter me pospremita zadnjega pol kilometra do cilja, kjer stoji zadnji bor na klifu, ki z markacijo nakazuje konec transverzale. Potem pa končno ... morje! ... in konec mojega 5-tedenskega popotovanja.
Zaključki so vedno grenko-sladki in ta ni bil nobena izjema. Del mene je bil vesel, da mi je uspelo priti do cilja, medtem ko je bil del, ki si je želel, da poti še ne bi bilo konec, še glasnejši. Veliko ljudi, s katerimi sem se srečala in o katerih sem brala, poskuša pot narediti v čim krajšem času. V nasprotju z njimi moj cilj ni bil postavljen v dnevih. Zdelo se mi je namreč, da si moram na poti vzeti čas za neprecenljive trenutke miru v naravi, za čudovite ljudi, ki sem ji srečevala, predvsem pa zase. Za pot sem tako potrebovala 37 dni, od tega 34 dni hoje in 3 deževne dni počitka.
Tekom poti so me bolele vse mogoče kite in mišice - najprej tetiva pod kolenom, potem, ko sem hojo tako divje amortizirala, še tetiva kvadricepsa nad kolenom - na začetku poti še ubijalski žulji, ki so jih povročile mokre nogavice ... Skratka, kar nekajkrat sem se vprašala, ali mi bo dejansko uspelo priti do konca. A sem dobila borbo s svojo glavo in zadnji teden se je telo očitno navadilo na neprestano hojo in vse bolečine so izginile, pa čeprav sem v zadnjem tednu naredila tudi po 40 km in 2000 višincev na dan. Zdaj bi z lahkoto nadaljevala še ekaj tednov ali mesecev.
Ko sem zvečer po dolgem času zopet ležala v svoji postelji, sem razmišljala, da me je pot poleg vztrajnosti in trme naučile vsaj še dveh zanimivih stvari. Prva je ta, da sem pravzaprav večji samotar, kot sem mislila, da sem, saj sem ugotovila, da v dnevih samote in tišine nepopisno uživam. Druga stvar pa je, da sem se končno naučila delati nič. V svetu, ki nori in hiti in ki se mu zdi, da zapravljaš čas, če se ves čas kaj ne dogaja, sem se naučila uživati v "delanju ničesar". Ležanje v travi in opazovanje oblakov, poslušanje vetra v krošnjah in uživanje v vonju gorskih nageljnov ... Pri učenju življenja in zavedanja se trenutka tukaj in zdaj je bila ta pot veliko uspešnjejša od vsakršne meditacije.