V soju polne lune pristaneva na Malti. Oziroma na "arhipelagu", kot domačini radi imenujejo svoje tri otočke - menda se tako Malta sliši večja in pomembnejša. Zrak je prijetno topel in že na poti v Valletto ugotoviva, da sva seboj privlekla preveč toplih oblačil. Videti je, da bo tokratni božič skorajda poleten ali pa vsaj zelo spomladanski. Na letališču kupiva tedensko karto za avtobus, saj bo najino prevažanje po otokih potekalo samo z javnim transportom in peš, in se odpeljeva do La Vallette. Malta ima smešno poceni, hkrati pa zelo razvejano in zelo učinkovito mrežo avtobusnih povezav po obeh otokih, hkrati pa velike težave z onesnaženostjo zraka, tako da jim ne bova še dodatno svinjala zraka z rentacarjem.
Sredi noči se povzpneva na streho najinega apartmaja in si odpreva pločevinko malteškega lagerja Cisk. Nekaj časa je bilo že videti, da morda danes sploh ne bova prišla do svoje postelje, saj je lastnik apartmaja zaradi poznega prihoda ključe zaupal natakarju restavracije v sosednji stavbi. Ubogi fant se je prav pošteno namučil, da je ugotovil, katera vrata so prava, saj ključ ni odklenil prav nobenih v dotični stavbi. Medtem ko srkava pivo, se še vedno smejiva spominu na ubogega natakarja, ki je z nama za petami tekal gor in dol po ulici in na koncu obupano poskušal odkleniti prav vsa vrata, mimo katerih smo hodili. Čisto na koncu smo rahlo obupani kljub vsemu poskusili še enkrat odkleniti vrata, ki smo jih poskusili prva in po nekaj manevrih s ključem in kljuko nam je dejansko uspelo. Antistresen kozarec piva je bil tako več kot zaslužen :).
Naslednje jutro se v jutranjem soncu sprehodiva po ozkih ulicah Birga, vse do Forti Sant' Anglu. Ta je zaradi "zgodnje" ure še zaprt, zato nekaj časa samo poskakujeva po skalah z razgledom na obzidja Vallette, ki jih je oseka pustila na suhem, nato pa z ladjico prečkava zaliv proti Valletti. Z obzidjem obdano glavno mesto je del Unescove kulturne dediščine in ko se enkrat sprehodiš po njem, res ni težko ugotoviti, zakaj. Mesto je naravnost čudovito, polno zgodovine in prekrasnih rustikalnih stavb. Ko se začneva izgubljati po ozkih ulicah, vzdolž katerih so nanizani pisani baročni balkoni, je občutek tak, kot bi se znašel sredi 16. stoletja, takrat ko je bilo mesto šele zgrajeno. Šele sprehod po glavni ulici, polni trgovin in obratov hitre prehrane te s potrošniškim vzdušjem postavi nazaj v 21. stoletje. A je mesto kljub svoji majhnosti na srečo dovolj veliko, da se uspeva cel dan potikati po bolj odmaknjenih kotičkih mesta, ki so uspeli ohraniti več avtentičnega šarma.
Valletta je izjemno zanimiva mešanica arabske in kolonialne angleške kulture, hkrati pa še italijanske in po zaslugi Napoleona tudi malo francoske. A kljub kozmopolitskemu utripu mesta, h kateremu so veliko doprinesli še Malteški vitezi in lega otoka, se zdi, so bili Angleži tisti, ki so državo najbolj zaznamovali. Morda zaradi te sreče, ker so prišli zadnji in se je njihov vpliv uspel bolje obdržati, ali pa morda zato, ker so - po mnenju domačinov - v državo vnesli nekaj reda. Prinesli so namreč demokracijo, šolski sistem ... in pristno angleško ljubezen do pitja čaja. In prav zares - kamorkoli se na Malti obrneš, domačini obredno srebajo čokoladno obarvan čaj z mlekom, postrežen v steklenih kozarcih in s pastizzem na krožniku.
Tudi malteški jezik zveni kot nenavadno spojena mešanica arabščine in italijanščine, ali pa celo francoščine, medtem je ko njihova angleščina, ki je drugi uradni jezik in jo prav tako govorijo vsi, prav tako zelo posebne sorte. Kljub temu da gre za njihov drugi materni jezik, naglas in "pravila" bolj spominjajo na nekoga, ki se je angleščino komajda za silo naučil. Domačini pravijo, da je to zato, ker večina ljudi večino časa razmišlja po malteško, potem pa to dobesedno pretvorijo v angleščino ali pa v mešanico angleščine in malteščine, saj je za moderne izraze angleščina menda bolj prikladna.
Popoldne obhodiva obzidje še po zunanji strani, nato pa se z ladjico odpeljeva do Slieme. Spontano je namreč padla odločitev, da sončni zahod pričakava na otočku Manoel, s čudovitim pogledom na Valletto. Razen nekaj posameznikov, ki sprehajajo pse, je na otoku popoln mir, zaprta utrdba in razpadajoče stavbe v okolici pa on sončnem zahodu ustvarijo skrivnostno vzdušje, zaradi katerega je bilo po dolgem dnevu na božični večer vredno pripešačiti še vse do sem.