četrtek, 18. februar 2016 Žepni Vatikan V Rim sva priletela v sredo zvečer, naravnost iz službe, in za kaj več kot dobro italijansko večerjo nisva imela več dovolj energije. Zato pa sva se naslednje jutro dobro spočita že na vse zgodaj zjutraj podala proti Vatikanu. Po tehtnem premisleku sva se namreč odločila, da si Vatikan, kjer so vrste za muzej in baziliko najdaljše, pogledava pred vikendom in se tako po možnosti izogneva večurnemu čakanju v vrsti.
Po dobri uri hoje in z nekaj vmesnimi postanki sva prispela do Vatikana, najmanjše neodvisne države na svetu in hkrati tudi edine absolutne monarhije v Evropi. Čeprav posvetne stvari ureja še nekaj drugih organov, ima papež kljub vsemu zmeraj zadnjo besedo in jih lahko kadarkoli odpokliče. Zanimivo je tudi, da je uradni jezik Vatikana samo latinščina in ne tudi italijanščina, da imajo nekaj davka upravičenih trgovin, v katerih lahko kupujejo samo prebivalci Vatikana in da ima Vatikan svoj radio, ki svoj program oddaja v 47 jezikih. Čeprav so naju organizatorji vodenih ogledov po Vatikanu vztrajno prepričevali, da bova v vsaki vrsti stala vsaj eno uro in da naju bo voden ogled - sicer precej drag (46 eur) - odrešil vseh muk, sva na koncu v vrsti stala samo 20 minut. Še najdaljša je bila vrsta za vstop v Vatikanski muzej, ki je pri turistih popularen predvsem zaradi Sikstinske kapele in Raphaelove umetnine - Atenske šole. Ker gre za enega največjih muzejev na svetu, je sprehod po vseh 54 sobah kar nekoliko naporen, za mene še posebej oddelek s kipi, v katerem je, brez pretiravanja, razstavljenih vsaj 500 bolj ali manj podobnih doprsnih rimskih kipov. Kar me je pravzaprav pri muzeju fasciniralo bolj kot umetniške zbirke, je bila sama stavba s prekrasno poslikanimi stropi in umetelnimi štukaturami. Seveda je impozanten tudi strop Siktinske kapele, a vzdušje nekoliko pokvari to, da se v njej drenja toliko ljudi, da uboga kapelica kar poka po šivih.
Po odhodu iz muzeja, sva se v eni izmed bližnjih restavracij okrepčala s pico in kaneloni, nato pa se okoli obzidja vrnila do bazilike sv. Petra. Bazilika sv. Petra je prav gotovo ena najbolj poznanih renesančnih cerkva na svetu in hkrati tudi največja katoliška cerkev. Preden sva si ogledala notranjost, sva se po skoraj 600 stopnicah povzpela na 136 m visoko kupolo, od koder je čudovit razgled na Rim in Vatikan. Za dodatna 2 evra bi se lahko del poti zapeljala tudi z dvigalom, a zakaj ne bi šli raje peš in si potem za 2 evra raje kupili sladoleda, kajne? :) Kupolo je oblikoval Michelangelo, za katerega se zdi, da je dizajniral in poslikal vsaj pol Vatikana, a je preminil še preden je bila ta dokončana.
Po katoliški tradiciji naj bi bil v baziliki sv. Petra pokopan sv. Peter, eden izmed Kristusovih apostolov in prvi papež, po katerem je bazilika dobila ime, v kripti pa je pokopanih tudi vseh ostalih 90 papežev. Ko že omenjamo papeže - med katoliki kroži ena zanimivejših legend, za katero se niti zgodovinarji ne morejo zediniti, ali je resnična in jo je katoliška cerkev dodobra potisnila v pozabo, ali pa je zares samo legenda - to je legenda o papežinji Ivani. Legenda pravi, da je je na papeškem stolu samo enkrat v zgodovini sedela ženska, ki se je pod pretvezo, da je moški uspela zavihteti na papeško mesto. Ivana, ki je prihajala iz Mainza, je bila zahvaljujoč preoblačenju v fanta sila izobražena in pobožna, s čemer je prepričala tudi kardinale, da so jo po smrti papeža Lea IV izbrali za papeža. Pod imenom Janez VIII je katoliški cerkvi vladala tri leta in pet mesecev, medtem pa zanosila z enim izmed svojih zaupnikov in rodila sina ter kmalu za tem umrla. Da bi se izognili podobnim zapletom, se od tedaj pred izvolitvijo novega papeža eden izmed kardinalov prepriča, da je novi papež prav zares moškega spola.