četrtek, 24. oktober 2019 Med macesne na Velo polje
Nekje sredi oktobra smo dobili še eno indijansko poletje. Po prvem snegu v gorah so se vrnile temperature za kratke rokave in jasni dnevi, da bi si težko želel lepših. Macesni so se obarvali že prejšnji teden, mene pa je prehlad, da že dolgo ne tak, priklenil na posteljo za cel teden. Tako sem prvi sončen vikend umirala z vročino, drugi pa skoraj izkašljala pljuča. V nekaj dneh sem se potem dovolj sestavila, da sem ujela zlate macesne, še preden se povsem usujejo.
Zgodaj zjutraj smo se iz Ljubljane zapeljale do Pokljuke, od tam pa preko planine Konjščice krenile proti Velemu polju. Macesni nad Konjščico so v jutranji svetlobi žareli v vseh odtenkih rumene in oranžne. Pot preko Studorskega prevala je bila slikovita kot zmeraj, do tja pa narediš v smeri Velega polja tudi že večino višinskih metrov. Pot naprej se najprej nekoliko spusti, potem pa je do cilja bolj ali manj samo še raven sprehod. Indie razposajeno skaklja enkrat spredaj, drugič zadaj, zmeraj pa najde kakšno nemogoče veliko palico, da jo vleče za seboj in to celo v najhujši klanec.
Planine pod Stogi so na gosto poraščene z macesni, prav tako tudi Malo in Velo polje, zato je, kamorkoli se obrneš, povsod vse zlato rumeno. V dveh urah in pol dosežemo Vodnikov dom, a ker je še v senci, nadaljujemo pot proti Kredarici do prvega s soncem obsijanega dela poti, kjer se namestimo na skalo in pozajtrkujemo s pogledom na Velo polje in Mišelj vrh. Žal mi je, da nimamo časa, saj bi lahko turo brez težav podaljšale do Kredarice, a se Manji popoldne mudi na nočno izmeno urgencem, tako da na žalost kdaj drugič. Tako pa se dodobra naužijemo lepih razgledov, nato pa se počasi obrnemo proti Vodnikovemu domu in sestopimo proti Pokljuki.