četrtek, 3. oktober 2019 Ko se v gore prikrade jesen
Po deževnem in sivem začetku jeseni se je končno spet pokazalo sonce, zato smo se po službi namenili na Viševnik. Toda septembrska hladna fronta naših krajev ni prešla brez posledic - naenkrat se je noro ohladilo, kar je bilo najbolj občutno ravno v gorah. Iz srede na četrtek ponoči je v visokogorju v Julijcih že zapadel sneg, tako da sta bila Triglav in Rjavina po vrhovih že lepo pobeljena.
Po hitrem vzponu na greben Viševnika nas je na vrhu pričakal leden severni veter. Iz doline Krme se je dvigal ledeno mrzel zrak in kljub najboljšim namenom, da ostanemo na vrhu do sončnega zahoda, smo se, še preden je sonce izginilo za obzorjem, pobrali nazaj v dolino. Na vrhu je bilo sicer prav po jesensko čudovito. Ne vem, če je v gorah kdaj lepše kot jeseni - zlato rumena trava, ognjeni macesni, ravno pravšnja temperatura za hojo in čudovita svetloba pričarajo čarobne prizore. Tudi množice ljudi, ki jih na bolj obljudenih poteh srečuješ poleti, jeseni enostavno izginejo.
In tako imaš jeseni gore samo zase. Obdan z mogočnimi vrhovi se počutiš skorajda neznaten, a hkrati tako zelo živ. Obdajata te mir in tišina, in pogosto te šele pobeg v naravo in stran od ljudi spomni, kako zelo si divjino in samoto pogrešal v mestu. In potem opazuješ, kako se sonce spušča za vrhove gora in čeprav si sončni zahod v življenju videl že neštetokrat, te zahajajoče sonce in eksplozija barv vsakič znova naredita srečnega. In tega občutka, ki te pogreje pri srcu in napolni z novo energijo, ne odnese niti ledeno mrzel gorski veter. In ko najdeš človeka, ki skupaj s tabo navdušeno opazuje, kako se v gore in gozdove prikrade nov letni čas, kako zrak diši po prihajajočem snegu in kako gozdovi valujejo v vetru, veš, da si našel prijatelja za vse življenje.