nedelja, 11. junij 2017 Vrnitev "domov" ali kje to sploh je?
Medtem ko z Mihom izogibajoč se kolesom meandrirava med delftskimi kanali in iščeva primeren kotiček za večerjo, jaz uživam v vzdušju, ki je poleti tako zelo značilno za manjša nizozemska mesta. Živahno, a hkrati pomirjujoče. Gezelligheid. Pogrešala sem Nizozemsko. Slikovite ulice, ki obdajajo kanale, majhne kamnite mostove, katerih ograje so prekrite s priklenjenimi kolesi, živahne sobotne tržnice z vonjem po sveže pečenih stroopwaffels in rdeče obarvane sončne zahode, preživete na peščenih sipinah severnega morja ... Daleč od tega, da bi bilo tukaj vse rožnato, a na Nizozemskem sem prav gotovo preživela najlepša tri leta svojega življenja in vsakič, ko se za nekaj mesecev vrnem nazaj na sever, se počutim, kot da sem prišla domov.
Dejstvo, da se hkrati počutiš doma v dveh državah naenkrat, ima morda za naključnega človeka preveč romantičnega pridiha. Resnica je pravzaprav lahko zelo drugačna, še posebej, če sta ti dve državi med seboj tako zelo različni, kot sta različni Slovenija in Nizozemska. Še prejšnji teden sem soboto preživela med skalnimi vrhovi dobra 2 kilometra nad morjem, kjer so mi družbo delali samo svizci in kavke, danes pa je najbližja vzpetina od doma oddaljena vsaj za nekaj ur vožnje. Prav tako zaplate prve neokrnjene narave. Gore, narava in samota so stvari, ki jih na Nizozemskem najprej pogrešam in zaradi katerih se tu najverjetneje nikoli ne bom počutila povsem doma. Nekatere nizozemske navade mi bodo najbrž za vedno ostale tuje. A ironija nekajletnega bivanja v tujini je ta, da se tudi po vrnitvi v domačo državo tam ne počutiš več zares doma. Najprej razmišljaš, kaj se je pravzaprav zgodilo. Izivi in izkušnje iz tujine so prav gotovo pomagali izoblikovati tvojo osebnost, te naučili stvar ali dve o življenju in o sebi, ter ustvarili nešteto čudovitih spominov, ki bodo ostali za zmeraj. A hkrati se ti znova in znova poraja vprašanje, ali si se res tako zelo spremenil, da ti okolje, v katerem si odraščal, ni več domače? Ali pa si bil v potrebi po uspešni izselitvi, brez prevelikih pretresov in domotožja primoran nekoliko izruvati svoje korenine? Hiša, kjer živijo tvoji starši, že dolgo ni več tvoj pravi dom in četudi se je zares lepo vrniti v kraj, kjer si preživel svojih prvih 18 let, se kljub vsemu ne moreš otresti občutka, da nisi nič več kot samo obiskovalec. Stari prijatelji, s katerimi si nekoč delil vse skrivnosti in najlepše trenutke mladosti, so se medtem s svojimi življenji premaknili naprej in četudi si med leti, preživetimi v tujini, ostal v stikih, so tvoje mesto v njihovih življenjih počasi zapolnili drugi ljudje. Naenkrat se v domačem kraju in domači državi počutiš klavstrofobično in odmaknjeno od samega sebe. Vedno pogosteje se ti dozdeva, da pravzaprav živiš dvojno življenje, razpet med dve deželi, dva jezika in dva kroga prijateljev in bližnjih. In ne moreš si pomagati, da ne glede na to, kje si, ne bi zmeraj pogrešal malenkosti iz svojega drugega, vzporednega življenja.
Toda ko se enkrat sprijazniš, da se zavoljo dveh domov morda nikoli več ne boš počutil povsem "doma" zgolj na enem kraju, se pojavi potreba po redefinicji besede dom. Šele ob izkušnji dveh domov se zaveš, da dom pravzaprav ni in nikoli ni bil kraj, temveč občutek. Občutek pripadnosti in ljubljenosti, ki nas dela srečne in občutek neizmerne topline in domačnosti, tesno povezane z občutkom varnosti. In vse to je veliko bolj kot z določenim krajem, povezano z ljudmi. Z ljudmi, ki ji imamo radi. In z njimi je lahko katerikoli kraj na svetu dom.
Ena izmed oseb, ki ima prav gotovo eno najmočnejših in najstanovitnejših povezav z besedo dom že 21 let, je moj brat Miha. Ne glede na to, kolikokrat sva v mlajših letih skakala drug drugemu po živcih, sva neumna pričkanja kasneje zamenjala za poletne večere v njegovi sobi, zadeta od močnega vonja kadilnih palčk in zvoka Pink Floydov z vinilk, ki se je mešal s cvrčanjem čričkov in kobilic z domačega travnika, skupna potovanja, duhovite pripombe in globoka razmišljanja. Nenazanje sta bila njegova družba in cinični humor, ki sta spremljala večere, ko sva skupaj tekla po delftskem močvirju, tista, ki sta težavne mesece, ki sem jih preživela v Rotterdamu, naredila veliko bolj vzdržne. In prav zaradi njega je Delft postal moj drugi nizozemski dom.
Po dolgem času sva tokrat spet znašla hkrati v isti državi za več kot le en dan, zato zdaj vikende izkoristiva, da se vsaj malo vidiva, preden se moj mali-veliki brat spet preseli čez pol Evrope, na jug Francije. Na sončno nedeljsko popldne smo se tako skupaj z njegovim dobrim prijateljem namenili na plažo v Meijendel. Opremljeni s polnimi nahrbtniki hrane smo na peščene sipine Severnega morja prispeli ravno takrat, ko so se na nebu začeli zbirati temni oblaki. Klasika. Sonca je bilo še ravno dovolj za hiter skok v ledeno morje, potem pa se je veter tako okrepil, da smo kopalke zamenjali za tri plasti dolgih rokavov. Ja, tudi nizozemske plaže imajo svoj čar - čar nepredvidljivosti. :) Vremenska napoved je kljub vsemu obljubljala razjasnitev do sončnega zahoda, kar je bilo vsekakor vredno čakanja, zato smo po nekaj selitvah iz sipine na sipino končno našli kotiček, kjer je veter namesto 60 km/h dosegal "samo" 40 km/h. Res pa je, da je bila razlika opazna le, če si skrit za velikim šopom trave ležal povsem plosko s tlemi.
Po petih urah, ki smo jih preživeli na plaži ob zvokih Red Hot Chilli Peppersov in z zavidljivo količino pojedenega kruha, humusa, oreščkov, sadja in peska (slednjega neprostovoljno), se nas je vreme tik pred sončnim zahodom končno usmililo. V nekaj minutah so se črni oblaki razmaknili in svetloba, ki je ožarila plažo, je bila neverjetna. Za nekaj trenutkov se je zdelo, da se je čas na plaži ustavil. Jata galebov, ki je že lep čas sedela na plaži, se je postrojila obrnjena proti soncu in razmišljala sem, ali ni morda to neke vrste "pozdrav soncu". Celo veter se je za trenutek umiril. Stala sem na robu morja, z občutkom peska med prsti in valovi, ki so mi zalivali gležnje. Bil je eden tistih trenutkov, tako zelo značilen za sončne zahode, ki te napolnijo s srečo in vsakič znova navdušijo nad tem, kako lepo je življenje.