Naslednje jutro nas je pričakalo nebo brez oblačka, zato smo se brez obotavljanja odpeljali proti Nacionalnemu parku Teide in vulkanu del Teide. Po vijugasti cesti smo se vozili skozi borove gozdove, ki jih sestavlja izključno endemični kanarski bor, z nenavadno dolgimi in šopastimi iglicami. Nekaj minut nad Vilaflorom, na poti proti El Teidu stoji 800 let star primerek, El Piño Gordo ali Velik bor, menda eden najstarjših borov na otoku. Starejši borovci so precej redki, saj so otočani v preteklosti večino gozda izsekali in les uporabili kot gradbeni material. Veliko predelov so potem umetno pogozdili, čeprav se marsikje drevesa barvajo rumeno, kar kaže na to, da ta niso najbolj zdrava.
Malo naprej se dvigemo nad gozdno mejo in čez gorski rob vstopimo v kaldero. Vrh vulkana se je namreč pred okoli 150 000 leti zaradi silovite eksplozije pogreznil in nastala je ogromna kaldera, v sredini katere je zrasel nov vulkanski stožec, 3718 m visok stratovilkan Pico del Teide. Kaldera je v premeru široka kar 16 km in krog in krog obdana z visokim skalnatim robom. Na južni strani je klifu podobna stena najvišja, saj se dviga več kot 700 m nad dnom kaldere.
Avto parkiramo pri enem izmed informacijskih centrov in se sprehodimo po poljih lave. Zanimivo je opazovati, kako se na lavi različnih starosti spreminja rastlinstvo. Na najnovejših nanosih ne raste praktično nič, le tu in tam kakšna plevelu podobna rastlinica. Na najstarejših delih pa se tu in tam najde že pravo grmičevje in celo kakšen manjši borovec. Še posebej zanimive so rasline, katerih lanski cvetovi so videti kot ogromni beli repi. Po slikanju z njimi , ko si z riti pobiramo bodice, ugotovimo, da se jih vseeno ni najbolj pametno dotikati.
Iz kaldere na 2356 metrih pa do razgledišča 200 metrov pod vrhom Pica del Teide vozi gondola. Za naslednjih 200 m hoje na vrh je potrebna posebna dovolilnica, ki se jo da kupiti na internetu. Če se nameravate povzpeti na vrh, vam priporočam, da si dovolilnico uredite precej vnaprej, saj so bile pred našim prihodom razprodane že za dva meseca vnaprej in se nam je tako vzpon na vrh za las izmuznil. Saj smo preizkusili vse možne taktike, da bi se pretihotapili mimo varnostnika, ki je preverjal karte, pa je človek gledal kot sokol in ni bilo variante. Razgled je bil kljub vsemu fantastičen tudi "samo" 3555 m nad morjem.
Nekaj časa smo se celo ogrevali za idejo, da bi se na vrh odpravili peš, pa nas je podatek o peturnem vzponu in štiriurnem spustu nekoliko ohladil, še posebej zato, ker se vreme okoli vulkana res hitro spreminja. Tako smo se raje odpravili na krajše trekinge po kalderi in vznožju vulkana. Pot v dolino smo popoldne ubrali po drugi strani in se spustili vse do morja, natančneje do kraja Los Gigantes, ki leži v zaledju istoimeskih klifov. Črni bazaltni klifi se dvigajo do 500 m visoko in so bili med domorodci znani pod imenom Zid pekla. Sicer pa je Los Gigantes povsem turistično mesto z goro apartmajev in restavracij, čeprav je bil v času našega obiska videti precej prazen. V eni izmed naključnih restavracij smo se najedli ribjih specialitet in kanarskega "gubastega krompirja" (papas arrugadas), ki se cel kuha v slanem kropu, dokler vsa voda ne povre in na lupini ostanejo samo kristali soli.
Po večerji smo se odpeljali proti domu in se mimogrede ustavili še na naključni plaži, ki je imela potencial za malo kopanje. Morje je imelo sicer le 19ºC, kar je bilo ravno dovolj, da so naši norci poskakali v vodo.