četrtek, 4. februar 2016 Zahodni klifi in treking proti morju
Dan smo začeli z vožnjo na zahod, proti zahodnim klifom, ki sva si jih imela med pristankom priložnost ogledati že iz zraka. Prvi postanek smo naredili v Santiago del Teide, ki je bil že okrašen in pripravljen za karneval. Iz Santiaga smo se odpeljali proti vasici Masca, ki leži v enem lepših predelov otoka. Strmi klifi, vmes pa majhne vasice in osamljene kmetije - razgled že skoraj ne bi mogel biti lepši. Iz Masce proti morju vodi 3 ure dolga pot, ki se spušča ob klifu in konča na eni bolj odmaknjenih plaž na otoku. Seveda je potrebno potem zlesti še nazaj do vasi, kar terja kar nekaj napora in predvsem časa.
Ker toliko časa kljub vsemu nimamo, se odločimo za nekoliko drugačno pot, ki se začne nekaj kilometrov naprej od Masce. Označena pešpot vodi do svetilnika na najzahodnejši točki otoka, na polotoku Punta de Teno. Celotna pot je dolga približno 12 km in naredi skoraj 1000 m višinske razlike. Tako se z Mihom odpravima na pot do svetilnika, medtem ko se mami in ati naokrog zapeljeta z avtom. Ponovno naj bi se dobili pri svetilniku. Pot najprej vodi na bližnji vrh, nato pa po 20 minutah hoje skozi gozd spusti do vasi Teno. Od tam nekaj časa slediva rumeno-belim markacijam po cesti, nato pa se pot znova obrne naravnost proti morju. Spuščava se po soteski, kjer je od zimskega deževja ostalo celo nekaj lužic vode. Obdajajo naju kaktusi in ostale mlečkaste rastline, vajene hude pripeke, pa tudi precej nizkih temperatur.
V zadnjem delu poti se stezica strmo spusti s klifa proti cesti, ki pelje k svetilniku. Svetilnik se z vrha zdi še zelo daleč, a po pol ure hoje sva končno tam. Obala ob svetilniku je precej razgibana, z nazobčanimi klifi ob katere se lomijo visoki valovi, jamami in previsi. Nekaj časa skačemo po ostrih kamnih, namakamo noge in uživamo v miru, stran od ljudi, nato pa se počasi odpeljemo nazaj. Vozimo po klifu, nato pa mimo številnih plantaž bananinih palm. Banane so najpomembnejši kmetijski proizvod na Tenerifih, saj letno pridelajo okoli 150 000 ton banan, večino za izvoz. Poleg tega da so banane na Kanarskih otokih zares okusne - veliko slajše in bolj kompaktne, so tudi prav smešno poceni (0,60 eur na kg). Človek se vpraša, zakaj se v naših trgovinah znajdejo samo banane iz Južne Amerike, ki do Evrope potrebujejo še 24 dni na ladji in ne kanarske, ki so nam nepredstavljivo bliže. Odgovor se skriva v "banana vojni", ki so jo južno-ameriške multinacionalne, kot so Dole in Chiquita napovedale majnšim španskim proizvajalcem. Z izkoriščanjem delavcev in uporabo v Evropi prepovedanih pesticidov so ceno banan tako znižali, da kmetje na Kanarskih otokih enostavno niso bili več konkurenčni.
Zadnji postanek, namenjen predvsem večerji, naredimo v kraju Garachico. Mesto je majhno, a lepo, vredno vsaj kratkega sprehoda. Na prijetni terasi pojemo odlično večerjo, nato pa se sprehodimo skozi stari del mesta in ob obali nazaj. Počasi se že temni in na črnih vulkanskih skalah opazujemo rdeče večerno nebo ter valove, ki se penijo v naravnih vulkanskih bazenih.