Začetek decembra je prinesel sneg. Veliko snega, če smo natančni. V Julijcih ga je zapadlo skoraj dva metra, v Kamniških nekoliko manj, a vseeno nepričakovano veliko za ta čas. Po treh dnevih sneženja se je nebo razjasnilo in čas je bil za skok v zimsko idilo. Ker je bilo do vikenda še predaleč, vreme pa prelepo, sem poklicala Manjo, vzela dopust in se v sredo zjutraj, po sicer neprespani noči, namenila proti Veliki planini.
Medtem ko pod blokom čakam Manjo, razmišljam, v kateri trgovini se ustaviti, da si kupiva nekaj za pod zob. Glede na to, kako počasi sem se zjutraj spravljala, bodo verjetno odprte tudi že trgovine v Kamniku. Lačna sem, a mi zaradi pomanjkanja spanja ni do hrane. Toda brez hrane mi ne bo uspelo zlesti v noben hrib, tako da pravzaprav nimam izbire ... Tok misli prekine Manja, ki mi, zavita v debelo puhovko, ki je njena najnovejša zimska pridobitev in oprtana z vso zimsko opremo, veselo maha, medtem ko hiti proti avtu. Minutko kasneje že brziva proti Kamniku in Manjino živahno govorjenje me počasi povsem prebudi. Pet minut pred osmo kot dve zavedni potrošnici na Črni petek stojiva pred trgovino in čakava, da se odpre. Manja izropa sladko vitrino pekovskih izdelkov (jaz predlagam žepek z višnjevo marmelado, a me Manja prijazno opomni, da sadja ne mara, čeprav bi se o procentu sadja v Hoferjevi marmeladi dalo razpravljati :D), jaz pa naberem izbor vseh štručk s "ptičjim futrom" po vrhu (avtorske pravice za to skovanko gredo mojemu predragemu očetu :D).
Na Veliko planino se odpraviva po poti od gostišča Krajnski Rak, kjer nama lastnik gostilne prijazno dovoli parkirati na njihovem parkirišču, sicer namenjenem samo gostom. Medtem ko si obuvava gojzarje, na traktor nalaga drva, s kabine pa odmeva pristna domača slovenska glasba. Pot proti vrhu je res idilična. Snega je veliko, ljudi malo, sonce pa naju pošteno pogreje, tako da ob prihodu na Gojško planina že slačiva puhovki. Vmes naju dohitita še dva starejša gospoda na turnih smučeh, ki z nama prijazno pokramljata in nama za konec, preden se poslovita, ponudita še požirek iz svoje prisrčnice. Prijazno se jima zahvalim, saj sem jaz danes dovolj nestabilna na lastnih nogah že brez dodatka alkohola, Manja pa, kot se za zdravnico spodobi, v mislih preleti seznam vseh možnih prenosljivih bolezni, s herpesom na čelu in nato prav tako vljudno odkloni. Ko sta dovolj daleč stran, jo previdno izprašam, ali šnopc potem takem ne deluje razkužilno ... Samo vprašam, no. :D
Po dobrih treh urah tacanja po globokem snegu sva sestradani, zato se od cerkvice Marije Snežne za konec čudovitega dne odpraviva proti koči, da se malo okrepčava. Manja naroči pasulj, jaz pa iz nahrbtnika potegnem kosilo, ki ga je včeraj pripravil moj dragi - bilo je noro dobro (upam, da bere to objavo ;D). V koči se iz krušne peči ves čas nekam čudno kadi (v hišo, ne skozi dimnik), zato se usedeva v najbolj odmaknjen kot, da po potrebi odpreva okno, ker zastrupitve z monoksidom nobena nima ravno na to-do listi. Vsekakor pojeva hitreje, kot bi sicer, oskrbnici pa pred odhodom še prijazno namigneva, da mogoče peč "ne deluje povsem tako kot bi morala". "Ježešnadi, malo pa se res not kadi!" Haha, dobro jutro ... :D