Nina na poti
  • Domov
  • Destinacije
    • Evropa >
      • Bosna in Hercegovina
      • Italija
      • Španija
      • Irska
      • Malta
      • Francija
      • Nizozemska
      • Nemčija
      • Portugalska
      • Belgija
      • Kanarski otoki
      • Švica
      • Velika Britanija
      • Islandija
    • Azija >
      • Gruzija
      • Armenija
      • Kitajska
      • Kirgizija
      • Japonska
      • Malezija
      • Turčija
      • Indonezija
      • Šrilanka
    • Latinska Amerika >
      • Grenada (Mali Antili)
      • Kostarika
    • Afrika >
      • Maroko
  • Po Sloveniji
  • Napotki
  • O nas
  • Domov
  • Destinacije
    • Evropa >
      • Bosna in Hercegovina
      • Italija
      • Španija
      • Irska
      • Malta
      • Francija
      • Nizozemska
      • Nemčija
      • Portugalska
      • Belgija
      • Kanarski otoki
      • Švica
      • Velika Britanija
      • Islandija
    • Azija >
      • Gruzija
      • Armenija
      • Kitajska
      • Kirgizija
      • Japonska
      • Malezija
      • Turčija
      • Indonezija
      • Šrilanka
    • Latinska Amerika >
      • Grenada (Mali Antili)
      • Kostarika
    • Afrika >
      • Maroko
  • Po Sloveniji
  • Napotki
  • O nas

nedelja, 15. oktober 2017
Med zlatimi macesni na Slemenovi Špici
​

​Maša se je med nedavnim obiskom Viševnika tako navdušila nad jesenskimi gorskimi razgledi, da je na naslednji izlet pristala brez pomisleka. Poklicala sem jo, da se v nedeljo zvečer odpravljam na Slemenovo Špico, pa je še v isti sapi odvrnila, da gre takoj z mano. Tudi prav :). Gore so vedno lepše v dobri družbi.

In tako na čudovito jesensko popoldne navdušeni vijugava na Vršič - dokler ne prideva do vrha. Navdušenje izpuhti v trenutku, ko na vrhu zagledava toliko avtov, kot bi prišli v center Ljubljane. Saj ne, da nisva pričakovali nikogar - Vršič je namreč čez teden zaradi obnovitvenih del zaprt. Ampak toliko!? Vdani v usodo, da bova čudovite jesenske prizore z gora delili z množičnim občinstvom, se preobujeva in počasi zagrizeva v hrib pod Malo Mojstrovko. Nekaj časa se vzpenjava po osojni strani, medtem ko macesni na nasprotni strani prelaza, pod Prisojnikom, zlato žarijo. Nasproti nama prihajajo družine z majhnimi otroki, mladi in malo manj mladi pohodniki, s psi, s piknik košarami, ni da ni ... ampak nihče pa ne gre gor. To je že dober znak in pot nadaljujeva precej boljše volje. Malo pod vrhom srečava še zadnjo družino, ki sestopa kot po jajcih in je ob tem vidno zadihana - za letošnje zlate macesne se je očitno angažiral precej večji del populacije kot ponavadi. 

Kmalu tudi najina pot zavije na sončno stran gora in pogled, ki se odpre proti Jalovcu je noro lep. Jezerca na vrhu Slemena so letos poleti sicer presahnila, požrešne ovčke so s koncem poletja odvedli v dolino, toda razgledi so še zmerom čarobni. Malo pod vrhom, kjer se na zahodni strani grebena srečata poti iz Vršiča in Tamarja, najdeva povsem osamljen kotiček. Namestiva se pod krošnje macesnov, s pogledom na Jalovec in njegove sosede. Sonce bo zašlo natančno mednje in s tem za nekaj minut podaljšalo svojo pot za obzorje. Sediva na grebenu in opazujeva, kako se, nežno in počasi, izteka še en prečudovit dan. Noben glas ne prekine spokojne tišine. Nenazadnje sva le našli tisto, po kar sva zares prišli ...
prejšnja objava
Naslednja objava
© COPYRIGHT 2015. ALL RIGHTS RESERVED.