Pot smo nadaljevali proti narodnemu parku Vatnajökull in sicer čisto na severni del kanjona reke Jökulsa, druge največje reke na Islandiji. Kanjon Jökulsárgljúfur se začne v obliki podkve, ki jo je izoblikovala reka po zadnji ledeni dobi, ko je imela zaradi taljenja ledu pretok kar 2000 kubičnih metrov na sekundo. Mit sicer pravi, da je to odtis podkve Óðinnovega konja Sleipnira, ki se je tukaj odrinil od zemlje. Óðinn je bil glavni skandinavski poganski bog, Sleipnir pa njegov osmeronogi konj. Sprehodili smo se po kanjonu, kjer mimogrede raste čisto pravi gozd. Sestavljajo ga sicer majhne, skrivenčene breze, a je kljub temu gozd.
Kanjon se potem spet nadaljuje nekoliko južneje. Njegovo ime v prevodu pomeni "Kanjon ledeniške reke", globok je 120 in širok 500 m. Kakšno uro smo hodili po njegovem robu, poraslem s pisanim cvetjem, potem pa zagledali slap Detifoss - najmogočnejši slap v Evropi. Voda dre preko skalne police 45 m v globino s trojnim pretokom južnoameriške Amazonke. Reka dnevno odnese kar 23 000 ton ledeniških sedimentov, zato je voda značilno sivkasto obarvana. 1,5 km hoje naprej se reke razlomi v še en, nekoliko manjši slap Selfoss. Tam smo pomalicali in se nato počasi vrnili.
Do večera smo se preko precej visokega gorskega prelaza pripeljali v Seyðisfjörður, na vzhodno obalo otoka.