Po jutranjem sprehodu po Akureyriju smo se odpeljali naprej. Preden smo se zares odpeljali proti Húsavík, smo se ustavili v Jólagarðurinn, Božičkovem vrtu, kjer v hiški od iz pravljice prodajajo nešteto božičnih okraskov in daril. V bližnjem gozdu stoji vodnjak, kamor bodoči starši vržejo cvet in si zaželijo kaj lepega za še nerojenega otroka.
Malo čez poldne smo prispeli v Húsavík, ki leži ob zalivu Skjálfandi. To je eden najboljših krajev za opazovanje kitov, hkrati pa sta v tem kraju tudi dva zanimiva muzeja - muzej kitov in muzej falusov. Do odhoda ladjice smo imeli še približno eno uro, tako da smo imeli čas pogledati muzej kitov, ki je tik ob pristanišču.V njem so bile lepo predstavljene vse vrste kitov, njihova okostja, pa tudi kitolov - Islandija je ena izmed držav, ki še zmeraj lovi kite.
Potem smo se polni pričakovanja vkrcali na ladjico, se oblekli v kombinezone, ki so nam jih razdelili in krenili iskat kite. Vreme je bilo prijetno sončno in po 20 minutah vožnje smo zagledali prvega kita. Bil je kljunasti kit (po angleško "minke whale"). Ko smo drugič zagledali njegov hrbet, je vodo puhnil visoko v zrak, ob tem pa smo ugotovili, da ima ogabno smrdečo sapo. Poimenovali smo ga kar Stinky Minky. Neverjeten občutek je, ko si tako blizu tako veličastni živali. Povsod po morju in v zraku je prhutalo ogromno morskih papig oziroma mormonov, ki imajo za moje pojme neposrečeno slovensko ime in je angleško ime "puffin" veliko lepše. Na drugi strani zaliva so v soncu žarele še vedno zasnežene gore.
Zvečer smo se prestavili še nekoliko bolj severno do Kópaskerja, majhne ribiške vasice tik pod severnim tečajnikom (66°18'; tečajnik ima geografsko širino 66°33'). 1976 je Kópasker stresel močan potres (z magnitudo 6,3) in uničil večino hiš. Danes zato tukaj stoji velik seizmološki center, ki beleži vso morebitno seizmološko aktivnost.
Potem smo se polni pričakovanja vkrcali na ladjico, se oblekli v kombinezone, ki so nam jih razdelili in krenili iskat kite. Vreme je bilo prijetno sončno in po 20 minutah vožnje smo zagledali prvega kita. Bil je kljunasti kit (po angleško "minke whale"). Ko smo drugič zagledali njegov hrbet, je vodo puhnil visoko v zrak, ob tem pa smo ugotovili, da ima ogabno smrdečo sapo. Poimenovali smo ga kar Stinky Minky. Neverjeten občutek je, ko si tako blizu tako veličastni živali. Povsod po morju in v zraku je prhutalo ogromno morskih papig oziroma mormonov, ki imajo za moje pojme neposrečeno slovensko ime in je angleško ime "puffin" veliko lepše. Na drugi strani zaliva so v soncu žarele še vedno zasnežene gore.
Pozno popoldne smo se prestavili še nekoliko bolj severno do Kópaskerja, majhne ribiške vasice tik pod severnim tečajnikom (66°18'; tečajnik ima geografsko širino 66°33'). 1976 je Kópasker stresel močan potres (z magnitudo 6,3) in uničil večino hiš. Danes zato tukaj stoji velik seizmološki center, ki beleži vso morebitno seizmološko aktivnost.
Zvečer smo bili preveč utrujeni, da bi se sprehodili do morja, zato pa sva z Aljošem zjutraj vstala že ob petih in se odpravila na dolg sprehod ob obali. Na kamnih so se sončili trije tjulnji, zato sva sedla na skale in jih nekaj časa samo opazovala. Potem se je Aljoša odločil, da jih bo šel poslikat nekoliko bližje, vendar mu je na spolzkih skalah spodrsnilo, da se zvrnil v vodo. Po neverjetnem naključju mu je roko s fotoaparatom uspelo držati v zrak, tako da se ta ni ne zmočil in ne razbil na kamnih. Aljoša pa jo je tudi odnesel zgolj z dvema praskama in eno modrico.