Nina na poti
  • Domov
  • Destinacije
    • Evropa >
      • Bosna in Hercegovina
      • Italija
      • Španija
      • Irska
      • Malta
      • Francija
      • Nizozemska
      • Nemčija
      • Portugalska
      • Belgija
      • Kanarski otoki
      • Švica
      • Velika Britanija
      • Islandija
    • Azija >
      • Gruzija
      • Armenija
      • Kitajska
      • Kirgizija
      • Japonska
      • Malezija
      • Turčija
      • Indonezija
      • Šrilanka
    • Latinska Amerika >
      • Grenada (Mali Antili)
      • Kostarika
    • Afrika >
      • Maroko
  • Po Sloveniji
  • Napotki
  • O nas
  • Domov
  • Destinacije
    • Evropa >
      • Bosna in Hercegovina
      • Italija
      • Španija
      • Irska
      • Malta
      • Francija
      • Nizozemska
      • Nemčija
      • Portugalska
      • Belgija
      • Kanarski otoki
      • Švica
      • Velika Britanija
      • Islandija
    • Azija >
      • Gruzija
      • Armenija
      • Kitajska
      • Kirgizija
      • Japonska
      • Malezija
      • Turčija
      • Indonezija
      • Šrilanka
    • Latinska Amerika >
      • Grenada (Mali Antili)
      • Kostarika
    • Afrika >
      • Maroko
  • Po Sloveniji
  • Napotki
  • O nas

sreda, 25. januar 2012
Kostariški staroselci

Pot smo nadaljevali proti jugu in kakor hitro smo se začeli spuščati s Talamance, se je vegetacija spremenila. Najprej so paramo nadomestili obsežni hrastovi gozdovi, še nižje pa so ti prešli v suhi gozd. Peljali smo se skozi San Isidro de El General in naprej ob reki Rio General. Na tem območju živi večina kostariških staroselcev oz. Indijancev. Pripadajo petim različnim plemenom (Bribri, Guaymi, Maleku, Cabecar in Bocota). Vsako pleme ima svoj jezik in čisto svoje običaje in navade. Peljali smo se skozi vasico ljudstva Bribri, ki še vedno živi v nekakšni klanski, matriarhalni skupnosti. Ženske so edine, ki lahko podedujejo zemljo, saj znajo po njihove prepričanju le one dobro posaditi sveti kakavovec. Nekatere vloge v klanu pa so kljub temu izključno moške, kot npr. šaman in oko, edina oseba v klanu, ki se lahko dotika posmrtnih ostankov, poje pogrebne pesmi in pripravi hrano, ki jo jedo po pogrebu. Ukvarjajo se pretežno s kmetijstvom, znani pa so tudi kot izjemni rejci kuščarjev iguan. Člane Bribri ljudstva je dokaj enostavno prepoznati po svojevrstnih, zelo pisanih oblačilih.

Vozili smo se mimo prostranih polj sladkornega trsa in ananasa. Seveda smo se ustavili in poskusili pravi kostariški ananas - tak, ki je dozorel na polju. Temu primeren je tudi okus; enak ananas iz naših trgovin ni niti senca takega, ki je dozorel na njivi.

Na poti proti našemu cilju - tropski raziskovalni postaji La Gamba - smo se ustavili, da bi si pogledali še zanimivosti suhega gozda. Zakorakali smo med majhna, ukrivljena drevesa in do pasu segajočo suho travo. Werner nam je pokazal ogromne votle trne rastline iz rodu mimoz, v katerih so si dom ustvarile mravlje. Na drevesnih deblih so rasle zanimive zajedalke vseh vrst, ena izmed njih se imenuje meduzina glava.

Le še kakšne pol ure vožnje nas je ločilo do La Gambe, ko je avtobusu počila guma. Ustavili smo na najbližji bencinski črpalki in trije domačini so se skupaj z našim voznikom lotili menjavanja ogromne avtobusne pnevmatike. Medtem se je vztrajno temnilo in ko smo pot končno lahko nadaljevali, je bila že trda tema. Na raziskovalno postajo smo prispeli pozno zvečer, tako da smo si samo še razdelili postelje in zaspali.
Prejšnja objava
Naslednja objava
© COPYRIGHT 2015. ALL RIGHTS RESERVED.