Vstopnice za Alhambro sva kupila že po internetu, tako da sva se izognila gneči, ki je nastala pred blagajniškim okencem. Deset do devetih sva imela voden ogled Nasridovih palač, ki si jih brez spremstva vodiča ni mogoče ogledati. Žal vreme ni bilo najboljše - dež se je namreč vlil vsake pol ure, pa tudi temperature so bile za pomladni čas precej nizke.
Vendar sva že ob vstopu v palače, ki so jih sezidali v 14. st. pod mavrsko dinastijo Nasrid, pozabila na mraz in vodo v čevljih. Strop in stene so v palači so namreč izpopolnjene do zadnjega milimetra in arabeske te ponesejo nekam daleč v arabski svet, v zbirko Tisoč in ena noč ...
Pravzaprav cela Granada bolj spominja na arabsko kot na špansko mesto. Ko sva se vračala v center, sva naletela celo na moškega, ki je svojo bodočo ženo po ulicah peljal na muli. To je arabska tradicija, in čeprav nekoliko modernizirana, še zmeraj presunljivo podobna tisti izpred več kot 200 let. Če se je hotel moški poročiti s svojo izvoljenko, je moral to sporočiti vsemu mestu tako, da jo je na muli peljal po glavnih ulicah. Takrat so se lahko oglasil tudi tisti, ki so poroki iz kakršnegakoli razloga nasprotovali.
Proti večeru sva se sprehodila skozi Albayzin, mavrsko četrt, ki je prav gotovo najbolj prijeten del mesta. Majhne bele hiške z oranžnimi strehami in zelenimi polkni ter ozke tlakovane ulice ustvarjajo vtis, kot da se je čas ustavil že davno tega.
Za večerjo smo se v hostlu skupaj s španskim kuharjem naučili kuhati paello in se skupaj z drugimi popotniki pomenkovali o preteklih potovanjih in o tem, kaj se splača pogledati na poti po Španiji.
